|  Koncesije so bile na včerajšnji razpravi o predlogu resolucije o načrtu   zdravstvenega varstva znova med najbolj izpostavljenimi temami. 
 Ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič in državni sekretar na ministrstvo   za zdravje Darko Žiberna sta zatrdila, da jim gre predvsem za urejanje tega   področja, Tit Albreht z Inštituta za varovanje zdravja pa je ugotavljal, da bodo   zdravstveni domovi potrebovali nadgradnjo sedanje vsebine, kamor bi lahko sodili   promocijski programi v preventivi in delo s posameznimi skupinami   prebivalcev.
 
 Predstavnike gibanja za ohranitev javnega zdravstva nasprotno skrbi, da   resolucija jasno nakazuje večjo komercializacijo zdravstva, pri čemer je Nevenka Lekše izpostavila novo uvajanje in   krepitev sedanjih zasebnih zdravstvenih zavarovanj.
 
 Po njenih besedah bo šlo   zaradi tega v zdravstveni sistem manj denarja, saj ga bo več "pojedlo"   zavarovalništvo za lastno delovanje. Po mnenju Lekšetove je v resoluciji premalo   poudarjena preventiva, zavzela pa se je tudi, da bi za zdravstvo namenili večji   delež BDP.
 
 Predsednica odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije Sabina Markoli je ugotavljala, da slovenski   zdravstveni sistem še vedno deluje predvsem zaradi podcenjenosti izvajalcev,   torej zdravnikov in zobozdravnikov. Po njenem pa ni pomembno, ali so ti   zaposleni v javnih zavodih ali pa so koncesionarji, saj "ni zdravstveni dom   pozdravil še nobenega bolnika".
 
 Predsednik zdravniške zbornice Slovenije Vladislav Pegan je opozoril na "anomalije", ko   zobozdravnike in oftamologe najemajo podjetja, ki nimajo z medicino nikakršne   zveze. Koncesije bi smeli po njegovem mnenju dobiti le zdravniki in   zobozdravniki, glede resolucije o načrtu zdravstvenega varstva pa je poudaril,   da dokumenta ni smiselno v celoti odklanjati, saj ga tako še dolgo ne bodo   imeli.
 
 Tudi podpredsednik Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Peter Požun je dejal, da so resolucijo sprejeli   kot izziv, da pa bi morali biti cilji v njej nekoliko bolj dodelani. Pri tem je   Požun izpostavil paliativno oskrbo, ki je v Sloveniji zelo šibka, težave pa so   tudi v prostorskem in kadrovskem pomanjkanju, ki onemogoča primeren prehod   bolnikov iz akutne v neakutno nego.
 
 Vir: dnevnik.si
 |