Nedvomno ste slišali za raziskave lastnosti antimaterije in njenega vpliva na materijo, ki jo poznamo. Zdi se, da poleg zaznavnih zvezdnih formacij – kot napr. naš sončno sistem obstajajo tudi polja iz antimaterije, katerih atomi so diametralno nasprotni atomom običajne materije. Antimaterija uničuje materijo.

Ko biologi in drugi raziskovalci z mikroskopi raziskujejo povezave atomov dobro poznane materialne resničnosti, naletijo na grozljive podobe umora, boja in groze. Nešteti mikroorganizmi najrazličnejših vrst se medsebojno zasledujejo na najstrašnejše načine in sicer vedno z enim ciljem: s ciljem medsebojnega uničenja.

To daleč presega vsako fantazijo iz grozljivk. Na tak način pride do presnove, pretvorbe ene snovi v drugo. Tako nastajajo vedno nove povezave in poteka evolucije od najnižjih znanih življenjskih oblik do najvišje današnje oblike: kultiviranega človeka.

Kot osebnostna bitja smo od začetka do te ure brez izjeme nastali iz in zaradi evolucije metabolizma na osnovi umora, smrti, groze in trpljenja. Komaj se rodimo, že grozi našemu telesu horda virusov in drugih mikroorganizmov, dokler se končno ne vda in mora položiti orožje.

V bližnjem gozdu npr. Poslušamo petje ptic. Naslednji trenutek, pa se že v jatah pojavijo na trati pred našo hišo, tako naglo in razburjeno, kot bi hotele izraziti:” Kako bomo v čim krajšem času pogoltnile čim več.” Raziskujemo, zakaj se jim tako mudi, pa vidimo v travi neštete premikajoče se insekte. Za to ne potrebujemo mikroskopa; mravlje, pajki, hrošči itd.

Vsi iščejo pot k svojemu cilju: pokončati živo naravo. Vendar jim ne uspe! Žive požrejo preljubi ptički, ki s petjem spomladi oznanjajo božjo hvalo, kot to pravijo pesniki. Vsi pa seveda poznate odnose na ravni naravnega človeka: klavnice in druge organizirane umore.

Gre za to, da nas globoko prežema dejstvo, da celotna materialna narava, od najmanjšega bitja pa do človeka, obstaja in se ohranja z umorom, ne s smrtjo, ne, ampak z umorom! In to je bistvo materije. Naše telo je sestavljeno iz živih celic. Torej, vsak trenutek te celice oblegajo in napadajo množice organizmov. To je drama tega sveta, te materije.

Temu nasproti postavlja sodobna znanost antimaterijo, ne da bi se zavedala daljnosežnosti te teze. Mogočna zvezdna polja ne sledijo lastnostim in vedenju naše materije, ker so popolnoma drugačna. Povsem gotovo je je, da bo nekega dne prišlo do odkritij, ki bodo dokazala globoko pogreznjenost naše narave. S tem bo človeštvo potisnjeno v drugo smer. Naravne religije bodo izginile, kajti antimaterija je v bistvu dušna materija, materija, iz katere mora nastati novi človek!

Vsak planet našega že zelo poškodovanega vesolja vsebuje v svojem jedru nekaj tiste materije, ki jo lahko označimo kot antimaterijo. Le-ta v sebi še ne nosi znamenja smrtne narave. Pri tem lahko pomislimo na besede Jakoba Bohmeja:“ Kolikor sežejo naši čuti (S Hubblovim teleskopom je to že 12 milijard svetlobnih let!), uzremo vesolje smrti.“ Zunaj tega vesolja, tako pravimo, pa je vesolje antimaterije, vir milosti, ki jo vsi tako potrebujemo.

Kajti ni težko uvideti, da je duhovno preoblikovanje sredi običajne materije in izhajajoč iz nje ni možna. Ali nismo rekli , da je ta materija od njenih mikroskopskih majhnih elementov pa vse do komaj še vidnega smrti in uničenja ter se tako ohranja.

Od padca človeštva je materija, iz katere danes živimo in smo (nekoč pa je bila antimaterija) vedno bolj pokvarjena. V jedrih planetarnih življenjskih polj pa vendarle ostanejo majhne oaze iz antimaterije, oaze, ki jih varujejo planetarni duhovi, da končno omogočili obnovo vsakega človeškega bitja.

Gotovo razumete, da so s tem povezani skrivni misteriji. Logično je, da se v naši smrtni naravi še prisotne antimaterije ne da kar tako pomešati z materijo. „ Temne sila“ te materije bi jo takoj absorbirala in nevtralizirala.

Ne, antimaterijo ščitijo njeni lastni zakoni in uporabljena bo šele, ko bo lahko opravila koristno in osvobajajoče delo. Plenatarni duh in njegove hierarhije nadzorujejo te procese in tako je odrešitev padlega človeka v vsakem kozmosu zavarovana pred „temno silo.“

Ista kozmična skrivnost velja tudi za človeka. Kajti ob vsakem rojstvu zemeljskega smrtnika je svetišče srca pod določenimi pogoji posejano seme antimaterije. To dušno seme lahko raste le, če ga človek običajne materije uporablja na edini možen način. Če ga ne, se v določenem trenutku spet umakne.

Veste, da so obstajala in še bodo, krajša ali daljša obdobja človeštva, v katerih se bo svetlobna moč čistih, osvobajajočih atomov povezala v svetlobno polje, v svetlobno ozračje. Zato se bodo lahko mnogi ljudje na čudežen način razvijali mnogo hitreje. Začetek takih obdobij prepoznamo predvsem po delu velikih svetovnih učiteljev, ki v takem času začno delovati.

Da bi še bolje pojasnili: če le nekaj ljudi v danem trenutku resnično stopi na pot zanikanja samega sebe in uničenja jaza (jaz je pater Pij imenoval „satan“) v moči srčnega atoma, pride seveda tudi do žarčenja navzven. To žarčenje se poveže z enakimi vrednotami žarčenja drugih ljudi in tako se razvije čistejše polje žarčenja, torej boljše in bol učinkovito kot običajno polje žarčenja smrtne narave.

Konec

Miran Zupančič