V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Dolge so njene poti,
prehojene mreže koordinat,
zibanja po poteh
z grivo neskončnih razdalj.

Hotela je spreminjati hip
in cveti v grmu navdiha.
S tihimi gibi je uglaševala tišine,
zvonkljala skozi kotanje nemira,
obujala prostore zlatega stebričja.
Bila je pena, ki je mešala barve
s tipalkami zelene pajčevine.

Nikoli se ni izrekla,
kaj išče v meni.
Postala je dež, studenec in reka.
Postala je jez, pa ne vem kdo je.
V apnenih sanjah je zažarela
s svojimi skrivnostmi
in obračala hrbet v meni.

Postala je unikatni prvenec
svoje podobe, razrahljani trenutek
in jaz sijem cvetove češnje,
studence nesmrtnosti skozi njeno srce.
Postala sem beseda njene skrivnosti,
naslonjena na drevesno deblo
svoje podobe, bela cvetna veja v njej.