Usedem se. Utihnem v sebi. Dovolj upiranja! Vem kdo sem in ni več dvomov v to, kaj mi je početi. Vem, kje je moje srce, kje je moja strast. Nič več skrivanja... pred sabo. Nič več stranpoti za bežanje. Ne da se mi več. Konec je.

Prebudila sem se in naj se še tako trudim, ne morem več zaspati nazaj. Moje življenje je resnično, jaz obstajam! Ni več tujih poti, samo še moja pot je. Pa še ta samo do tam, do kjer sem jaz. Naprej... tema. V meni pa mir, zaupanje.

Brez velikega poka, brez eksplozij. Samo nežen premik, potisk do roba. Vse veliko in pomembno se je dogajalo pred tem.

Zdaj so zvezde nad mano, z razširjenimi rokami stojim, tiha v sebi, z odprtim srcem. Ko si rečem, ja, grem v to, se zavem, da sem že šla... zdavnaj.

Starega sveta (zame) tako ali tako ni več, zakaj bi se silila ostajati tam.

Tukaj obstajam in vse okrog mene je odraz, odmev, odsev... mene.

Kakšen svet izbiram zase?

...Svet, v katerem obstajam...
jaz ljubezen...
jaz obilje...
jaz igrivost...
jaz smeh...
jaz glasba...
jaz barve...
jaz... vsak trenutek...

...Svet, v katerem sem s tabo samo zato, ker nama je skupaj lepo, da te lahko odkrivam, te spoznavam, raziskujem, se ti odpiram, se čudim tvoji popolnosti, plešem s tabo...

...Svet, v katerem moje stvaritve so žive in živijo naprej svoje življenje...

...Svet, v katerem mi čudeži vzbujajo veselje, v katerem čutim, da me življenje ljubi in podpira vsak trenutek, v katerem vem, da sem v svoji igri varna. Za širjenje, za potovanja vase, za bivanje.

V vse dele mene vdihnem življenje. Vrnila sem se. Iz vseh svetov, iz vseh življenj. Polna ljubezni do svoje celosti, ki sem v zdaj.

Tu, z zvezdami nad sabo, z razširjenimi rokami in odprtim srcem stojim... diham... sem. Pripravljena. Živeti. Sebe.

Tanja