Slikarka in pesnica TEA BREŠÈAK se je rodila v zaselku Kozjapara v Dobravljah na Vipavskem 9.10.1895, umrla je 12. 02. 1971 v Milanu, pokopana pa je pri Sv. Petru v Dobravljah. Tea je bila peta hèerka v družini štirinajstih bratov in sestrá.

Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.

Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter neèaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim èlovekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in neèaka Franca Jerkièa, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in neèak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.

Tea je bila umetniško nadarjena, kulturno razgledana in je imela svojevrstno osebnost.. Pisala je pesmi v mladih letih in v pozni življenjski dobi. Nekatere pesmi so leta 1991 izšle v zbirki Domovina. Risala in slikala je že v rani mladosti. Od leta 1933 do 1935 je bila uèenka tržaškega slikarja Piera Marussiga ( Petra Marušièa), ki je živel v Milanu. Obvladala je portret, tihožitje in pejsaž. Njena sestra Iva Brešèak je o njej zapisala, da je njena pesniška duševnost prišla do popolnega izraza s slikanjem cvetja. Vse cvetje, od žlahtne vrtnice do najskromnejše poljske cvetlice, nam danes iz mnogih njenih slik v tisoèerih barvnih sezonskih odtenkih izžareva vso prekipevajoèo ljubezen, ki jo je èutila do narave in njene lepote. Bila je èlanica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je veèkrat razstavljala z drugimi likovniki. Sama osebno je tudi razstavljala. Družila se je s številnimi priznanimi umetniki kot Sironi, Manzú, Carra, Mesina,Cesetti, Biroli, Salietti, Berlotti, Funi ter poznejšim nobelovim nagrajencem za poezijo Quasimodoom, slikarji Lojzetom Spacalom, Jožetom Spacalom, Antonom Mihelièem in drugimi, ki so jo spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi zadrževali v kulturnem središèu Brešèakovih. Lojze Spacal je med drugo svetovno vojno živel in ustvarjal pri Brešèakovih v Milanu. Vsi našteti umetniki in razumniki ter še mnogi drugi kot njena setrièna gledališka igralka Ema Starèeva ter njen bratranec operni pevec Drago Starc, dirigent in violinist Uroš Prevoršek in še drugi so se sreèevali v kulturnem središèu Brešèakovih. Celoten opus njenih slik in pesniška zbirka Domovina, opremljena z njenimi slikami, sta bila predstavljena v Katoliški knjigarni v Gorici 5. novembra 1993. O umetnici sta spregovorila likovni kritik prof. Jožko Vetrih in prof. Albin Sirk.

Kot pesnica hrani v sebi neomadeževane mladostne spomine in tudi spomin na dan odhoda na prvi povratek k materi: Ukroti se, o duša moja! Že trkam na hišne duri… Kako so ji dragi kraji na Vipavskem, lepota kraškega sveta! Zato se v mislih spomladi vraèa z lastovkami domov. Zvoki, barve in dogajanje v naravi njene oèetnjave jo spremljajo v velemestu, toda hrepenenje po njih je tako moèno, da razblini vse njene sanje z ranljivimi prividi. Oh, biti otrok/ sred zelene gmajne v travi, vzdihuje. Ko je stiska najhujša, si pesnica zaklièe: …na spomine – kamen deni! Iz njene zazrtosti v preteklost klije najgloblja želja: Tja gor, domov/med njive, klasje in plavico/ med makov cvet-/tja srce tvoje hrepeni in tam si v mislih ti…


Pisateljica in publicistka IVA BREŠÈAK, se je rodila v Dobravljah na Vipavskem 13. 06. 1905..Po konèani osnovni šoli v Dobravljah je obiskovala triletno trgovsko šolo v Portoguaru.

Zaposlena je bila kot uradnica pri uvoznem podjetju Cirene za inozemski tisk, kasneje pa še po drugih službah, od leta 1938 pa je asistirala bratu Robertu, ki je delal kot zobozdravnik. Literarno je zaèela delovati že leta 1923 in priobèila v Naših razgledih prve prispevke (Vseh mrtvih dan, Napoli, Golobi Sv. Marka) ter portrete sodobnikov (Tatjana Pavlova, Grazia Deledda, Madame de Noailles), prozne dela, novele in èrtice (Njen obraz, Naša pomlad, Ogenj, itd.), ki jih je poslala Finžgarju za Mladiko, kjer je bila objavljena legenda Veliki petek (M 1926, 127) Zbirka njenih novel Ogenj, ki je bila že leta 1940 tiskana v polah, je doletela zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk (doba fašizma). Tiskarna jo je prodala za star papir. (en izvod pa je bil le ohranjen). Vanjo je uvršèenih osem novel: Ogenj, Mož je bil izmuèen, Pismo, Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Odmev, Brajdarjev Miha, Dve kristalni vazi). Zbirka novel Ogenj je izšla v izvirniku leta 1991, založili so jo sorodniki, izdalo pa jo je Katoliško tiskovno društvo v Gorici.

Gojila je tudi umetnostno eseistiko. Napisala je èlanek o kiparki Rini Drenik Marušièevi, prispevek o slikarju Pieru Marušièu (Marussigu) pa je priobèila v reviji Umetnost. S tega podroèja je tudi prevod v italijanski katalog slikarske razstave slovenskih likovnikov, ki so razstavljali v Milanu.

France Bevk, s katerim je bila pisateljica Iva v pisnih stikih, je o zbirki sodil: »Novele so me prijetno iznenadile. Vi ste pisateljica. Imate sreèno roko pri izbiri snovi, domišljiji, gladkost pripovedovanja, èut za poezijo, poleg tega pa ima vsaka stvar neko etièno jedro.« Pisatelj Vladimir Bartol pa: »Avtorièina pripoved je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju znaèajev, posega pa tudi z lahko satirièno ostjo v predvojne družbene razmere.«

Po zadnji vojni so je spet oglasila v tržaških tržaških Razgledih in ponatisnila novele iz neizdane zbirke in še nekaj novih. Nekaj èlankov je priobèila tudi v italijanšèini v ženski reviji Attualitá (1937). Njen je tudi referat Zgodovina Primorske (obj. Slovensko Primorje), Milan 1945. Veèje število njenih rokopisov in korespondence s slovenskimi kulturniki je bilo unièenih ob bombnem napadu 20. oktobra 1944, ko je bil porušen dom Brešèakovih v Milanu; rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 23. septembra.1943. Tedaj so bili unièeni bogata družinska knjižnica, klavir in vse stvaritve, pesmi, novele in slike) èlanov Brešèakove družine. Brešèakovi so si po vojni v Milanu zgradili nov dom, v katerem so poleg profesionalnega, nadaljevali svoje kulturno delovanje. S èlanki publicistiène vsebine je Iva sodelovala pri Ženi in Praktièni gospodinji (povzeto iz PSBL, Gorica 1972, GMD). Z bratom Robertom in neèakom Francem Jerkièem se je 1989. leta preselila v Gorico, bliže rodnemu kraju. Zadnja leta ji je bilo vodilo in življenjski cilj, da bi videla uresnièitev izdaje zbirk pesmi sester Tee in Tonce ter brata Stanka. Izdajo novel Ogenj je Iva sicer doživela, saj je zbirka izšla v zaèetku decembra, ne pa predstavitve. Umrla je v bolnišnici v Vidmu, 17. decembra1991, pokopana pa je v rojstnem kraju.

Pesnica ANTONIJA BREŠÈAK se je rodila 03. 08. 1889 v Kozjapari (Dobravlje), umrla je 06. 04. 1965 v Milanu, pokopana je pri Sv. Petru v Dobravljah.

Kozjapara, rojstni kraj pesnice Tonce, je zadnji zaselek od petih, ki spadajo v Dobravlje. V to vasico, ki je nekdaj štela sedem hiš, pripelje pot, ki gre iz Dobravelj po ravnem do križišèa, nakar se polagoma spusti navzdol do zaselka, ki leži v lepi tihi dolinici. Pred veè kot pol stoletja so se tod še razprostirali lepo urejeni travniki, skrbno obdelane njive, številni vinogradi in cvetoèi vrtovi. Vsa ta naravna lepota se je raztezala od Vipave do hriba Brega. Tik na vasico, mimo nekdanjega Fakuèevega mlina, teèe potok Vrnivec, ki se približno tristo metrov od vasi izliva v redko Vipavo. Rodovitna dolinica leži v zavetju, obvarovana pred vipavsko burjo. Vsakovrstno sadno drevje, vinogradi, domaèi pridelki, cvetje, vse kar hrani in osreèuje èloveka – vse je bujno raslo in zorelo.

V tej idilièni dolinici je Tonca preživela svojo mladost. Nedvomno so rojstni kraj in prirodne lepote zapustili deklici in pozneje mladenki neizbrisne vtise, ki jim je zaèela dajati pesniško podobo šele v zrelih letih.

Tonca je bila prva hèerka v družini s štirinajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskovala v Sv. Križu. Z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo je pomagala staršem pri negi in vzgoji številne družine; veliko je pomagala tudi pri kmetskem delu na polju. Delala je in mnogo pretrpela, a vse prenesla z moèno voljo in plemenito ljubeznijo do svojih bratov in sestrá. Od leta 1929 je živela v Milanu v družini sestre Tee, sestre Ive, bratov dr. Roberta in Mira ter neèaka dr. Franca Jerkièa, sina pokojne sestre Francke.

Dopolnila je ljudsko šolo, a si je sama ustvarila širše kulturno obzorje z branjem in živim zanimanjem za slovstvo in umetnost. Pesnikovati je zaèela okoli leta 1940. Zadnja leta je bila sodelavka mladinskega lista Galeb in tam objavila nekatere svoje pesmi.

Ljubila je naravo in v pesmih opevala njene lepote in pojave. Rast, drevje, zelenje, pridelki, ptièki, živalce, orodje, vse je poèloveèeno, vse postane živo bitje, ki s pesnico èuti, živi in trpi. Skoraj zasanjana v kmetsko delo se v tihi naravi èuti kot njen nemi sobesednik.
»…in brez besed so me razumela in jaz sem razumela nje,« pravi o živalcah v pesmi Sreèno življenje. Obsežno število pesmi je en sam spev naravi. V tem je nosilka najsodobnejše ekološke ideje. Njena pesniška podoba je v svojem izhodišèu polna svetlobe, sonca, cvetja, petja ptièkov, glasov narave in dela na polju, žuborenja voda, življenja – polna vseh naravnih lepot.

Po dobroti in nežnosti èustev je bila Tonca izredna oseba. Izhajala je iz kmetskega rodu in po njem povzela najlepše vrline in odlike: poštenost, ljubezen do dela, pogum, vdanost, potrpežljivost, duševno vedrost, velikodušnost in dobrodušnost. Ostala je vedno skromna, ponižna in naravna.

Tonca Brešèakova je živela in trdo delala na kmetiji celih štirideset let. Kmetija in njeno okolje sta ji vcepila v dušo neizbrisno sled. Vselej v tujini poleti v duhu iskat sebe in resnico v zakladnico spominov na kraje, ljudi, naravo svoje èiste in delovne mladosti, ki je prispodoba lepote in sreèe v begu pred vsakdanjim mestnim življenje. Glas seže dlje, kot bi èlovek prièakoval. Pesmi so utrip podoživljanja otroških let (pesmi za otroke), prièevanje mikavnega èara miru in dela, njene dekliške in zrelostne dobe in neoskrunjene narave. Lirska govorica je preprosta, neizprosno osebna, prežeta z goreèo ljubeznijo do narave, predmeti so poosebljeni, pesem sama postane poosebljena stvaritev, oprijem v življenju in družba, brez katere ji ni živeti. Tonca je samorastnica, ki ni pisala za kritike, temveè iz notranje nuje. Sporoèilnost njenih pesmi je in bo ostala vedno sodobna; v njenih pesmih èutimo humanost, podoživljanje prave sreèe, ki jo èlovek najde v delu in sožitju z naravo. To tembolj, ker je nehumanost modernega èasa, zlasti v mestu, zrušila prostorsko in èasovno ravnotežje v èloveku. Odtod domoljubje, domotožje, žalost nad izgubljenim rajem, zazrtost v preteklost.

Mladi in tudi marsikateri odrasli bralec, ki je ohranil otroštvo, bo cenil odlike in poslanstvo njene pesniške zbirke Narava moj najlepši svet, saj mu dobra knjiga obnovi in razširi doživljajski prostor. Izbor pesmi je vreden bralèeve in ljubiteljeve pozornosti.

Pesnik STANKO BREŠÈAK se je rodil 02. 06. 1911 v kmeèki družini v zaselku Kozjapara v Dobravljah na Vipavskem. Umrl je 13. 04. 1960. Bil je enjasti sin v družini štirinajstih bratov in sestrá. Ljudsko šolo je obiskoval (1917 – 1924) v Dobravljah, kamor se je družina Brešèakovih preselila leta 1912. Leta 1924 je po prizadevanju župnika Ivana Rejca iz Sv. Križa in patrov franèiškanov iz Gorice šel študirat v franèiškanski zavod Piacenzo, kjer je koncal I. gimnazijo. Leta 1925 se je zaradi bolezni vrnil domov, leta 1926 pa je bil z izpitom èez 2. letnik, sprejet v semenišèe v Gorici kar v 3. gimnazijo. V semenišèu je ostal do leta 1928, ko se je kot uradnik zaposlil pri zavarovalnici La fondiaria v Gorici, kjer je bil že zaposlen brat Miro. V službi ni dolgo zdržal zaradi slabega zdravja, ki ga je spremljalo skozi vse življenje; bolnišnica, dom, sestre in bratje v Milanu in spet dom so bili njegova zatoèišèa do leta 1942, ko je zaradi kulturnega in politiènega dela pred fašisti zbežal v Milan. Primorski kulturniki so imeli medsebojne stike in so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem podroèju, vendar zelo povezani. Spodbujali so delovanje vaških odrov in širjenje slovenske besede, ki je bila v èasu fašizma prepovedana. Stanko Brešèak je po spodbudi gledališke igralke Eme Starèeve, ko je prihajal na poèitnice iz Milana v Dobravlje, režiral tudi nekaj slovenskih iger, ki so se odigrale na vaškem odru v gradu v Velikih Žabljah in zato so ga fašisti preganjali. Iz Milana se je avgusta 1945 vrnil domov v Dobravlje. Leta 1951 se je poroèil z Matildo Šuligoj in si ustvaril družino.

Stanko je bil nadarjen, mnogostransko razgledan, ukaželen. Razen italijanskega jezika, ki ga je tako obvladal, da je lahko pisal literarno kritiko in kulturna razpravljanja (gl. Perseo _ Quindicenale di vita italiana, direto da A.F. Dela Porto – Milano, 1938), se je sam nauèil aglešèine in nemšèine, da je lahko bral v izvirniku knjige, ki so ga zanimale. Ljubil je glasbo, jo je sam študiral in je kot samouk dobro igral na klavir. Imel je sposobnost in dar za risanje in slikanje, posebno portretiranje.

Stanko je veliko pisal v prozi in pesmi v mladinski dobi 1934 – 1941. Njegova ekstrovertna narava, krhko zdravje, bivanje v bolnišnicah, omejena ekonomska sredstva po vojni, vse to je vplivalo, da je mnogo svojih spisov porazgubil, kar jih je pa hranil v Dobravljah, so bili unièeni v požigu hiše s strani Nemcev 23. septembra 1943. Po osvoboditvi se je Stanko kot kulturni delavec z velikim navdušenjem vživel v novo dobo v domaèem okolju. Veè èasa je vneto sodeloval z dejanjem in besedo pri graditvi novega gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja v duhu novega èasa. Razdajanje samega sebe je bilo nesebièno, èlovekoljubno, postorjeno iz domoljubja in idealizma.

Stanko je pesnikoval iz neke notranje nuje, pesmi so izraz njegovega gledanja in èutenja z naravo, narodno, socialno in versko problematiko, ki se odigrava v njem samem in njegovem okolju. Èustveno globoko vrašèen v svoji ožji življenjski prostor – Vipavsko – èrpa navdih za svoje motive iz narave, razkriva njeno govorico, jo poetièno preoblikuje v metaforo, kjer pooseblja odpornost našega naroda (Brest, Hrast, Burja, itd) v boju za obstoj. Preprièan v zmago (Stara pravda). Njegove stvaritve, ki jih lahko razdelimo v tri obdobja, dajejo prerez njegove življenjske poti, èustev, svetovnega nazora, moèi in nemoèi ter krhkosti življenja.

V prvem obdobju – mladostna leta do konca druge svetovne svoje – izpoveduje ljubezen do domaèe grude in svojo zakoreninjenost vanjo, zaverovanost v narodno bodoènost – s prizvokom panslavizma – mladeniško ljubezen. Niso mu bili tuji socialni problemi. Razdor med bogatimi in revnimi, h katerim je sam pripadal, ga utesnjuje skozi vse življenje in na lahko prelevi njegov svetovni nazor v drugem obdobju, v letih po drugi svetovni vojni, v dobi graditve socialnega realizma. Sam, idealist, se je v »svobodi« vrgel z vso vnemo na gradnjo bodoènosti konèno osvobojenega naroda. Slavospev napiše torej padlemu junaku na Trnovski planoti, ki je prispeval k osvoboditvi naroda in izkoreninjenju izkorišèanja èloveka po èloveku ter od tam kot simbol, bedi in poziva k enotnosti in uresnièevanju zapriseženih ciljev. Tako ne bo imel veè tujec moèi nad nami; Nemec pa naj povrne škodo za požig domaèije!

Stanko Brešèak je tipièen primer primorskega èloveka; »svoboda« mu je pomenila rešitev izpod fašistiènega jarma; preprièan je bil, da se bodo nato vsa vprašanja po bratovsko rešila; idealist pa je trèil ob materialistièni svetovni nazor že na vasi…

Cicero pravi, da je prava svoboda v soudeležbi pri oblasti, upravljanju države. Tega Stanko ni mogel doseèi… Od tod razoèaranje, ponižanje, nemoè.

Tako pridemo v tretje obdobje njegovega pesnikovanja, ko zaèuti duševno praznoto, se vrne k Bogu, ki mu daje notranji mir in vraèa uravnovešenost in smisel zaèasnega in trajnega življenja; navezuje spet ožje stike z naravo, znanci in posebno s sestrami in brati v Milanu, ki so mu bili vedno v oporo (sestri Tonci, Rezi, Ivi, Bog, moj Bog…). Navezal je stike s prijateljem Andrejem Simèièem in patri iz Sv. Križa.

Veèina pesmi iz tega obdobja je nabožne vsebine. Njegovo poslanstvo je biti kmet – poet, narodni buditelj, mož in oèe. Zaveda se, da je umetnost sporoèanja lahko tarèa kritikov (Kritikom),mi pa zaznavamo njeno preprièljivost, zlasti glede na njegovo življenjsko pot in obdobje.

Stanko Brešèak je eden izmed samorastnikov številne družine Brešèakovih iz Kozjapare. Èe lahko primerjamo male z velikimi, bi tudi o sebi lahko rekel: »Non omnis moriar!«

Zapušèino njegovega zlasti poznejšega pesnikovanja hrani družina v Dobravljah, sestra Iva pa je zbrala in uredila izbor njegovih pesmi v zbirki »Naša pravda«, ki je izšla pri Katoliškem društvu v Gorici leta 1991. Pesnik Stanko Brešèak se uvršèa med zaslužne primorske pesnike.

DR. FRANC RADKO JERKIÈ se je rodil v Dobravljah pri Ajdovšèini 15. 9.1914. Njegov oèe je v prvi svetovni vojni padel v Krpaih, mati Francka, sestra Tonce, Tee in Ive, pa je takoj po rojstvu Franca umrla. Odrašèal je številèni družini bratov i sestrá njegove pokojne matere Francke Brešèak. Ded Anton, po poklicu kmet, je Franca vzgajal in mu bil kot oèe. Babica Francka Rešeta, šivilja, doma s Planine pri Ajdovšèini, je za Franca skrbela kot prava mati. Ded je bil dejaven in sposoben, veliko je bral, v mladih letih je tudi pisal pesmi.. Ded in babica sta bila zavedna Slovenca, zato lahko reèemo, da je narodna zavest številnim otrokom Brešèakove družine in dr. Francu Jerkièu dedišèina staršev. Franc je osnovno šolo obiskoval v svojem rojstnem kraju. Petnajstletnega deèka je vzela k sebi v Milan teta Tea Brešèak, poroèena z zdravnikom Emanuelom Abbatisttom. K sebi ni vzela le neèaka Franca, temveè tudi sestro Ivo in Tonco, brata Mirka in Roberta, pozneje pa tudi brata Stanka in prevzela skrb za vso družino. Vsi so v Milanu študirali in se kulturno udejstovali. Za nadaljnje življenje Franca Jerkièa je usodno vplivalo družinsko okolje, v katerem je živel in se šolal. Rasel je v kulturnem okolju, saj so se pri Brešèakovi družini, pri kateri je živel, zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki. Brešèakova družina in Franc so kljub dolgoletnemu bivanju v tujini ostali zavedni Slovenci in so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.

Franc je študiral medicino v Milanu, nato je specializiral kot internist in ginekolog. Po dokonènem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji septembra 1943 so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišèe na Poljskem, kjer je delal težaška dela v rudniku. Hiša, v kateri je v Milanu živel, je bila med vojno porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so požgali Nemci. Po osvoboditvi leta 1945 se je zelo izèrpan vrnil iz taborišèa v Milan k družini Brešèakovih. Nadaljeval je zdravniško delo na milanski univerzitetni kliniki. Ob tem pa je bil zelo dejaven na podroèju humanitarnega dela s Slovenci po svetu. Bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin v Milanu, predstavnikov jugoslovanskih podjetij in naših sodržavljanov, potrebnih zdravniške oskrbe. Med temi so bile tudi visoke državne osebnosti. Pomagal je številnim državljanom, ki so prihajali iz domovine, da bi bili sprejeti v milanske bolnišnice in klinike in da bi jih tam zdravili najznamenitejši specialisti. Deloval je kot vodja Rdeèega križa. Njegovo delovanje je bilo osredotoèeno na vraèanje slovenskih in jugoslovanskih družin iz tujine v domovino. Nad štirideset let je bil zdravnik osebju jugoslovanskega konzulata v Milanu. Za humanitarno dejavnost je prejel pet visokih državnih odlièij prejšnje skupne države.

Dr. Franc Jerkiè je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajoèega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stik s pacienti in bolniki, ker so ti že od prvega trenutka zaèutili njegovo veliko èloveènost in zaupanje. Ni mu bilo pretežko, bil je bolnikom vedno na voljo, podnevi in ponoèi. Bolni in zdravi so se zavedali, da nam njimi bedi doktor Franc Jerkiè. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je bila zanj èlovekovo zdravje. Dobro, ki ga je napravil kot zdravnik, bo v stalnem spominu vsem Slovencem po svetu in sodržavljanom, ki so bili njegovi pacienti. Vsi so mu hvaležni za vse, kar je zanje napravil. Vzdrževal je tudi stike in poklicno sodeloval z zdravstvenimi ustanovami in specialisti tedanje skupne države.

Doktor Franc Jerkiè je upokojen in živi v svojem rojstnem kraju v Dobravljah pri Ajdovšèini. Na svoj rojstni kraj je zelo navezan.

DR. ROBERT BREŠÈAK se je rodil 18. 12. 1913 v Dobravljah pri Ajdovšèini. Umrl je 21. 5.2001 v Bolnišnici v Gorici. Pokopan je v Dobravljah pri Sv. Petru. Robert je eden izmed štirinajstih Brešèakovih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Dobravljah pri uèitelju Mermolji. Bil je odliènjak. Sestra Tea Brešèak, poroèena Abbatistta je Roberta kot 16-letnega deèka vzela k sebi v Milano (1929), kjer je obiskoval srednjo tehnièno šolo. Nato se je vpisal na univerzitetni študij medicine. Bil je talentiran za matematiko, kiparstvo, imel je izreden spomin in govorniški dar. V zobozdravstvu je imel izredne roène spretnosti.

Vojsko je od leta 1933 služil v Napoli. Kot italijanski vojak je bil poslan v Somalijo in je ostal v Mogadiscu v letih od 1934 do 1936. Po vrnitvi iz Afrike v Napoli je zbolel, saj so mu vojne razmere in bivanje v pušèavi, v kateri se je celo izgubil in dolgo taval po njej, povsem iznièila življenjske naèrte in živèni sistem. Iz Somalje je bil poslan nazaj kot vojak v Napoli.
Med vojno je bil zaprt v Milanu zaradi domovinskih in kulturnih aktivnosti ter pomoèi Slovencem, ki so se zatekli pred fašistiènim nasiljem k Brešèakovim (slikar Lojze Špacal in drugi). Po vojni je ob velikih naporih za financiranje ponovne obnove porušene hiše v Milanu, Piazza Crivelone 1 (družina je po vojni stanovala v najeti židovski hiši Via Ravizza) veliko je delal, da si je družina spet obnovila porušen dom. Ponoèi je študiral medicino in diplomiral poleg dela. Vsa leta mu je v zobozdravstvu zvesto asistirala sestra Iva.

Dr. Robert Brešèak je bil vsestransko razgledan, saj je ob obiskih kulturnih ustvarjalcev enakovredno z njimi razpravljal o vseh vprašanjih, ki zadevajo slikarstvo, kiparstvo, publicistiko in druge zvrsti umetnosti. Imel je izredno izoblikovan estetski èut za lepoto slik, ki jih je rad kupoval in obèudoval. V prostem èasu je rad kiparil, kar mu je bilo v lastno veselje. Opravljal je pogosto tudi zobotehnièna dela, ki so zahtevala natanènost. Zdravil je ugledne osebnosti v Milanu, med drugimi tudi Nobelovega nagrajenca pesnika iz leta 1959 Salvatoreja Quasimoda (1901-1968), s katerim je tudi prijateljeval.

Roberta zaznamujejo delo in skrb za družino ter dobrotništvo. Po smrti brata Stanka je prevzel skrb za njegovo družino treh otrok in bratove žene v Dobravljah. Vsem èlanom družine je vedno pomagal. Veliko dobrega je naredil tudi za vašèane v Krajevni skupnosti Dobravlje, kjer je sofinanciral asfaltiranje vaške ceste, dograditev zidu in širitev pokopališèa, izgradnjo kapelice in obnovo cerkve Svetega Petra. Po svoji dobrodelnih dejavnostih bo ostal tudi pri vašèanih v lepem spominu.

MIRKO BREŠÈAK se je rodil v Dobravljah 2. 3. 1909 in je umrl v Milanu 31.09.1969. Pokopan je v Rapallu. Osnovno šolo je dokonèal v Dobravljah. Tea Brešèak poroèena Abbattistta je tudi brata Mirka vzela k sebi, da se je šolal v Italiji. Dokonèal je srednjo tehnièno šolo. Po konèani šoli se je zaposlil pri zavarovalnici La Fondiaria v Gorici, nakar se je preselil k Brešèakovi družini v Milano. Izdeloval je ustne proteze iz umetne mase Rezine in pomagal zobozdravnikoma bratu dr. Robertu Brešèaku in svaku dr Emanuelu Abbatistta. pri zobotehniènih delih. Po poroki z Biancho Codegone se je preselil v Rapallo, kjer sta imela z ženo trgovino. Mirko je bil inteligenten, dober govornik ter splošno gospodarsko, politièno in kulturno razgledan. Deloval je v kulturnem središèu Brešèakovih. Med vojno je bil zaprt zaradi nudenja pomoèi Slovencem, zlasti primorskim uèiteljem, ki so bili preganjani za èasa fašizma.