Še pomnite, tovariši? Še pomnite, česa ste si želeli v svinčenih časih komunizma; po čem ste hrepeneli?
Jaz pomnim. V svinčenih časih sem preživel otroštvo. Bilo je sivo. Ceste in fasade so bile sive. Pohištvo je bilo uglednih temnih barv. Obleke bi bile dolgočasne, če jih ne bi na komolcih in kolenih krasile krpe. No, kljub temu so bile …

V izložbah trgovin ni bilo ničesar, zaradi česar ne bi mogli spati, ker bi si tako želeli. Bile so sive. Zrak je bil siv, umazan od izpustov tovarn (brez filtrov), avtomobilov (pogosto kurilno olje) in ogrevanja (saje) in je smrdel. Knjige, stripi in učbeniki so bili sivi.

Tudi časopisi, revije in televizija so bili sivi. Vse je bilo sivo. Najbrž smo zato potem tako navalili na barve in z njimi premazali vsako zaplato države, ki ni bila zemlja, voda ali rastlina, da nas zdaj bolijo oči, kamorkoli pogledamo.

Pomnim tudi strah. Zdaj nas ubija negotovost, takrat pa nas je strah. Sicer ne pomnim, da bi se komu zgodilo kaj pretresljivega (za to sem se rodil malo prepozno), ampak tega strahu sem se kljub temu nalezel.

Kot strah je bilo prisotno tudi pomanjkanje. Spet ne pomnim, da bi meni ali komu drugemu kdaj manjkalo karkoli otipljivega, ampak vedno smo živeli 'v pomanjkanju'.

Meje so bile takrat že prehodne in prehod je bil vedno pustolovščina. Šli smo čez, in tam so bile barve, tam ni bilo strahu in predvsem ni bilo pomanjkanja. Ko smo nekaj tega nepomanjkanja peljali nazaj, pa smo se bali. Bali smo se do meje, na meji in še malo potem.

Še pomnite, tovariši? …

Da vam osvežim spomin; želeli ste si:
1. trgovine, polne vsega;
2. pravico, da rečete, kar mislite, ne da bi se bali posledic;
3. pravico do bogatenja in
4. prost prehod čez mejo.

Še pomnite, tovariši?

Vse, kar ste si želeli, ste dobili, tovariši, čisto vse … In ja, dobili ste tudi nekaj reči, ki si jih niste želeli. Prišle so v paketu z izobiljem in pravico do bogatenja … Kar vas zdaj muči, je, da ste izgubili nekaj reči, ki jih niste hoteli izgubiti, a so se vam zdele tako samoumevne, da se jih niste potrudili obraniti …

Žal mi je, tovariši! Tudi meni je žal …

Gregor Hrovatin
Vir: http://za-misli.si