Pred dnevi sem slišala, da naj bi bila Jezusa množica obsodila na križanje. Res mu je najprej vzklikala, a obsodila ga je jeruzalemska duhovščina, ker ji je podržal ogledalo njene zlorabe božjega imena, saj je molilnico spremenila v tržnico. Žal, tudi Pilat se je zbal vpliva visokih duhovnikov in je razsodil pod njihovim vplivom. Nahujskana množica pa je vedno zlahka vodljiva.

Kaj pa mi? Kje vse se naše občudovanje sprevrže v obtoževanje zaradi neuslišanih želja in pričakovanj v vse večje nasprotovanje in zaničevanje? Najprej v družini ob pričakovanjih in zahtevah do drugega ob neizpolnjevanju svojih dolžnosti, ko naj bi se le enemu cedila med in mleko. In odgovor drugega je podoben. Jezna križata drug drugega.

Toliko zaželeni otroci naj bi pogosto stregli pričakovanjem staršev. Bolj ko otrok odrašča in hoče po svoje, manj mu je všeč negovanje videza namesto vredne vsebine pri starših ali vzgojiteljih, ki družno priganjajo mlade k tekmovalnosti, da bi dosegli, česar sami niso. Pa ima vsak človek svojo lastno nalogo, ki si jo je zadal že davno pred prihodom v zemeljsko življenje.

Tudi otroci naj ne bi za svoje neuspehe krivili starše. Čeprav se tega ne zavedamo, nam vsak dan v vsem dogajanju prinaša spodbude za pravo pot skozi življenje. Vsakomur drugačne spodbude, vendar vse skladne z življenjskimi načeli: enakost, bratstvo, enost, svoboda in pravičnost. Tekme, izrivanja, odrivanja in bogatenja na račun drugih ni med njimi, so pa oblike križanja drugih!

Ko sosedova jablana vztrajno širi veje na eno samo gredico drugega, je res treba zahtevati ali celo s sodiščem doseči, da se odseka velik del živega drevesa? In biti sprt leta dolgo? Ni se nam treba na stara leta ali že prej bolj posvečati televizorju, računalniku, telefonu ali javkanju nad svojim zgrešenim življenjem kot pa družinskim članom ali pomoči potrebnim v soseščini. Zanašanju na zdravila ni treba dati prednosti pred življenjem po zakonih življenja, ki preprečuje bolezni. To je tudi križanje tistih, ki morajo od težko prigaranega zaslužka veliko odvajati za naše šolanje, zdravljenje, varnost, a tudi vprašljive subvencije za nenaravno kmetovanje, ker ne živimo dovolj skromno, enostavno in hvaležno.

Z rastočimi (ne)potrebami po mesu uničujemo rodovitna tla doma in po svetu zaradi pridelave krme s kemičnimi pripravki za množično rejo trpečih hlevskih živali. Prav tako s križanjem vrst in gensko manipulacijo križamo zemeljsko prst, podtalnico, s plastiko pa oceane in morski živelj. Niso le bikoborbe, pasji in petelinji boji, obredno klanje ali metanje koze z zvonika križanja živali.

Odklanjamo peš hojo in hočemo biti povsod zraven; tudi na drugem koncu sveta, kar je nasilje nad zrakom. Nekoga obtožijo kakšne nepravilnosti, pa mu ni potrebna še naša privoščljivost ali obsojanje. S križanjem te vrste preprečujemo njegovo obžalovanje ali obrambo pred morda zlonamernimi očitki. S strahopetnim prikimavanjem lažnivcem in koristolovcem za drobtinice z njihove mize širimo laž in križamo resnico in pravičnost. Kakšno hujskaštvo je šele na svetovnem spletu pod plaščem anonimnosti! Pa vsakdo z vsako izgovorjeno ali zapisano besedo bolj razgalja sebe kot druge. Mora biti tudi zato vesolje nasmeteno z novodobno tehniko?

Zakaj s kamni nad policiste, ki ob nemirih le opravljajo svoje delo? Pravi krivci za napetosti v svetu so še vedno varno spravljeni v svojih slonokoščenih stolpih, iz katerih jih lahko izbeza le božja pravičnost. Za davčne oaze v podporo še večji nepravičnosti ves svet že leta ve, a vpletenim nihče ne prepreči nadaljnjega početja. Vse več ljudi se iz dneva v dan trese za svoje delovno mesto ali pa je postal zadnji upravičenec do izplačila iz stečajne mase, čeprav redko kdaj kaj ostane še zanje - ali ni tudi to leta dolg križev pot ali uzakonjena nepravičnost? Le kakšni ljudje lahko tako krivične zakone izglasujejo?

Namesto pomoči nesrečnikom, ki ne želijo na rodni grudi ubijati ali biti pohabljeni ali ubiti, je res pravično imeti zanje sebičnost z glasnim, odločnim in nalezljivim »ne pri nas«? Po drugi strani pa prav v njihove dežele veselo pošiljati orožje? Veliko jih zaradi nas doživlja veliki petek brez možnosti za rešitev, če smo gluhi in slepi za bolečine drugih, kar se nam že kako tudi vrača. So vsa naša nezavedna manjša ali večja križanja zaradi starih navad in tradicije nepoučenost ali odrivanje vesti? Množična minuta molka proti terorizmu in sklonjenih glav, nato pa delati vse po starem in nikoli pomisliti na svojo krivdo zaradi brezbrižnosti do drugih?

Praznični jedilnik ni namen praznovanja. Raje usmerjanje k viru življenja in več hvaležnosti njemu, ki je pred skoraj 2000 leti preprečil vsem boleč razkroj stvarstva.

Ob pospešenem stopnjevanju revščine od spodaj navzgor je doslej še vsak sistem propadel. Vsi navidezno sijajni izumi nas ne rešijo, tudi beg v vesolje ne, ker nas povsod spremljajo naše malopridnosti, ki padajo nazaj na nas, da bi se vendarle spremenili.