Zjutraj ob sedmih si z gospo v trafiki izmenjava vsaka svoj prehod na poletni čas. Njej in telesu v veselje jo je v nedeljo spanec obvladoval vse do devete ure. Sama pa v soboto nisem poslušala radijskih in televizijskih obvestil in novic, a sem v nedeljo zjutraj v zadnjem trenutku uzrla obvestilo v sobotnem časniku, da bo dan krajši za eno uro. Zato sem še pravočasno ujela neko dopoldansko predavanje.

Res, nič ni naključno! Prav to opozorilo sem tisto jutro potrebovala. Ko v ponedeljek pred trafiko poslušam prodajalko, se ozrem in za sabo ugledam človeka, ki vdano čaka, da bo postrežen, in se mu opravičim.

Pri sebi pa sklenem, da se moram odslej ob kratkem pogovoru s trafikantko postaviti malce postrani, da bom prej opazila namere drugih. Tega ne bom prelagala nanjo. Če bi bila začela razmišljati v smeri, da pač nimam oči na hrbtu, ali da bi človek lahko opozoril nase, ne bi mogla uvideti svoje napake.

Podobno sem se pred tedni odločila, da v samopostrežnico ne pojdem več v času dopoldanskih malic zaposlenih in dijakov. Upokojena sem in tako lahko z drobcem hvaležnosti nekoliko vrnem tistim, ki zdaj delajo tudi zame, ali pa še bodo. Včasih s kom v vrsti za mano, ki neučakano pogleduje na uro, zamenjam mesto pred blagajno. Lahko dam, kar imam, vsaj časa imam še dovolj.