V teh dneh je morda prav razmišljati o praznikih z razkošnimi darili, jedilniki, okraševanjem in razsvetljavo. Bi se vsaj v času vse večje krize lahko nekoliko odpovedali blišču in razkazovanju?

Naša smrečica bi v gozdu še živela, pri nas doma pa spodsekana umira. Tudi plastične smrečice in velik del daril bodo kmalu končali kot odpadek ali celo nadaljevali pot v vode oceana.
Komu podarjamo? Običajno tistim, ki imajo vsega dovolj in preveč, ne zganemo se pa ob stiskah mnogih.

Ob pretirani razsvetljavi lahko o nas kdo misli, da z njo prikrivamo svojo notranjo temačnost in praznino. Namesto tolikih lučk bi lahko nekomu, ki mu že grozi odklop elektrike, poravnali zapadli račun.

Namesto petard in raket bi bil boljši nakup dobre knjige ali pomoč sosedom, ki ste jih še lani vznemirjali s truščem in hrupom vaših prednovoletnih podvigov, ki so plašili ljudi in živali.

Mora biti na krožniku prav vsak dan meso in za praznike gore mesa za preobjedanje? Množična živinoreja namreč povzroča lakoto in umiranje v tretjem svetu, pomanjkanje pitne vode, podnebne spremembe in vse več bolezni. Z mesom sprejmemo tudi trpljenje živali iz prepolnih hlevov, ki so oropane družinskih vezi, in tudi njih grozo, ker vedo za svojo nasilno smrt.

Ni se treba kar čez noč odpovedati vsemu mesu, bolje bi bilo postopno zmanjševanje. Nikar se ne spotikajmo ob klavce, ki živali ubijajo, ker pač mi hočemo meso.

Morda niste vedeli, da je bil tisti, katerega rojstvo bolj na zunaj praznujemo 25. decembra, vegetarijanec in največji mirovnik, ki je prišel na Zemljo, da bi rešil trpljenja ljudi in živali. Bil je vzor za ljubeč odnos do vseh oblik življenja.

Včasih bi bilo prav pretehtati, ali je vsakršna tradicija res pozitivna. Dobro je delati dobro drugim in tudi njim omogočiti, kar bi radi zase, malce pozabiti nase in na svojo korist in se bolj vživeti v druge.

Boljši od želja in pričakovanj, ki vodijo le v razočaranja, so pozitivni cilji in dovolj truda zanje. Želje po miru v svetu se uresničujejo le z mirom v vsakem posamezniku.