V prostorih katoliške cerkve so predstavniki katoliške, evangeličanske in srbske pravoslavne cerkve ter islamske skupnosti v RS podpisali skupno izjavo ob 20-letnici samostojnosti slovenske države. V izjavi so navedli, da je naša domovina utemeljena na treh skupnih vrednotah, ki povezujejo slovensko družbo, in sicer na dostojanstvu vsake človekove osebe, družinskem življenju in verski svobodi.

Nesporno je, da so dostojanstvo osebe, družinsko življenje in verska svoboda temelji Republike Slovenije. Vendar pa to niso tudi temelji katoliške cerkve (KC). Njen temelj niso človekove pravice, temveč krvava biblija in kršitve človekovih pravic.

Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo verniki organizacije, za katero zgodovinar Deschner pravi, da na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Prisilno postanejo „last“ cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more v celoti izstopiti, saj cerkev teh izstopov ne pozna.

Kje je dostojanstvo človeka, če po cerkvenem nauku postane krščenec nova stvar? Otrok ne pripada več samemu sebi, temveč cerkvi, pa še stvar je. Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Kakšno dostojanstvo priznava katoliška cerkev npr. homoseksualcem, če uči: „Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.“ (3 Mz 20,13)

To ne samo da nima nič skupnega z dostojanstvom človeka, to pomeni celo poziv k nasilju, mogoče celo poziv k ubijanju, saj je po katoliškem nauku stara zaveza božja beseda in to je potrebno, kot to izhaja iz biblije, vedno in povsod uresničevati. Dostojanstvo človeka ali cerkveni sovražni govor in poziv k nasilju? Kje je tu dostojanstvo judov, če cerkev preko svojega učitelja Ephraima pravi, da so judi suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži …

Kje je tu dostojanstvo žensk, če cerkev po svojem učitelju Tomažu Akvinskemu uči, da je bistvena vrednota ženske v njeni sposobnosti rojevanja in gospodinjski koristi. Papež Pij II. je govoril o tem, da je ženska hudič oz. neke vrste pekel. Takšnih in podobnih cerkvenih smernic je v bibliji in drugih spisih ogromno.

Družinsko življenje je temelj vsake družbe in države, izjavlja KC. Kakšna je družina po meri cerkve: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče „bog i batina“, vsi trije pa morajo ubogati cerkev, jo financirati in širiti vero; v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. To je temelj cerkve. Seveda pa to z demokratično in na pravicah temelječo družbo in državo nima nobene zveze.

Dejstvo je, da katoliške vrednote niso verska svoboda, dostojanstvo osebe in družinsko življenje. Njene vrednote so ravno nasprotno: duhovno suženjstvo, preganjanje in ubijanje drugače mislečih in verujočih ter izkoriščanje družine. Zato je podpis katoliške cerkve pod uvodoma omenjeno izjavo varanje javnosti. Gre samo za lepšanje cerkvene podobe v javnosti in prikrivanje bistva cerkve, to pa je nasilje ter težnja po bogastvu in oblasti.

Gre za nemoralno dejanje cerkve, ki se v javnosti prikazuje kot nekaj pozitivnega, v resnici pa je med vsemi organizacijami najbolj obremenjena z zločini in ima najbolj peklenski nauk. Seveda pa vse to ni samo nemoralno, temveč tudi protiustavno, saj katoliški nauk v mnogih pogledih nasprotuje slovenski ustavi: poziva k pobojem ljudi, kar nasprotuje ustavni določbi o nedotakljivosti človekovega življenja, ne priznava svobode vesti (krst dojenčkov in nemožnost izstopa) in dostojanstva oseb (ženske, judi ...), vključno z vlogo družine, kot dveh najpomembnejših ustavnih načel.

Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Zanj Janja Škrjanc, predsednica in
Vlado Began, pravni zastopnik