Februarja 1976 je v ameriškem vojaškem oporišču Fort Dix eden izmed rekrutov nenadoma postal utrujen in šibak, naslednji dan pa je umrl, štirje njegovi prijatelji pa so morali na bolnišnično zdravljenje. Dva tedna po smrti rekruta so CDC (Center for Disease Control)  in druge agencije razglasili, da se je rekrut okužil z virusom gripe H1N1 tipa A, ki naj bi ga leta 1930 odkrili pri svinjah. Virus naj bi bil oddaljen potomec virusa iz leta 1918, ki so ga krivili za smrt več kot 20-ih milijonov ljudi v primeru španske gripe.

Že samo zlovešče ime bolezni je zadostovalo, da je med ljudmi zavladal strah pred epidemijo. Od tu naprej je zgodba samo še tragikomična. Zdravstvene oblasti so sklenile, da morajo nujno ukrepati in zaščiti prebivalstvo pred novo pandemijo in pozvale vse Američane, naj se cepijo pred boleznijo.

»Pandemijo« je pograbila tudi politika. Sredi predsedniške volilne kampanje se je predsednik Ford pojavil na televizijskih ekranih v spremstvu gurujev imunizacije Falka in Sabina (izumiteljev cepiva proti otroški paralizi) in javno podprl načrt za cepljenje vseh Američanov. Kljub temu, da je država za stroške cepljenja namenila za tisti čas neverjetnih 135 milijonov dolarjev, proizvajalci cepiv niso hoteli prevzeti zakonske odgovornosti za prisilno cepljenje, zato so  začeli pritiskati na Kongres, naj prevzame polno zakonsko odgovornost zaradi morebitnih zdravstvenih komplikacij, ki nastanejo po cepljenju. Rezultat pogajanj je bil Javni zakon 94-380, bolj znan pod imenom »akt o svinjski gripi«. Z njim je država prevzela polno odgovornost za morebitne poškodbe ali smrti zaradi cepiva proti svinjski gripi. Tako je vedno, ko gre za cepljenja, ki so zakonsko predpisana. (Sramotno je, da je Slovenija šele pred kratkim sprejela zakon, ki predvideva odškodnine za poškodbe, ki nastanejo v primeru sicer prisilnega cepljenja.) Obvezna cepljenja so bila vedno v interesu farmacevtskih gigantov, ne samo zaradi zanesljivega finančnega priliva, marveč tudi zaradi prenosa odgovornosti na pleča države.

Kljub zamudam in težavam pri prepričevanju javnosti je program cepljenja proti svinjski gripi zajel skoraj eno četrtino prebivalstva.

Kaj se je dogajalo lahko sklepamo iz zapisov avstralskega doktorja Archieja Kalokerinosa,  ki se je na lastne oči prepričal, kako so cepiva proti gripi desetkala avstralske domačine.  Dr. Kalokerinos se dogodkov v zvezi  z »pandemijo svinjske gripe« spominja takole: »Cepivo je bilo narejeno in začelo se je največje cepljenje v zgodovini. Zaskrbljen sem bil, ker sem vedel, da cepiva niso mogli preizkusiti v tako kratkem času. Nihče izmed prejemnikom ni vedel, kaj so mu vbrizgali in obstajala je možnost takojšnje smrti. Poleg tega je bila možnost, da se bo pojavila epidemija svinjske gripe, izredno majhna.« In nadaljuje: »Ljudje so padali na tla, mrtvi na licu mesta, kjer so prejeli cepivo. Nekateri so postali paralizirani. Celoten program cepljenja se je ustavil. Predsednik Ford je sklenil, da bo zadevo uredil po hitrem postopku. Na televiziji je zavihal rokav in se pustil cepiti pred očmi vsega sveta. Takrat sem trdil, da si je vbrizgal »lažno« cepivo in prepričan sem, da se je tako tudi v resnici zgodilo. Nato je predsednik Ford pozval vse novinarje in novinarke, ki so se gnetli okoli, naj se tudi oni cepijo. Odzval se je en sam prostovoljec in slučajno je bil to tiskovni predstavnik Bele hiše. Vsi ostali pa so povabilo zavrnili.«

Podatki o številu tistih, ki so umrli za posledicami cepljenja ali so bili trajno paralizirani se razlikujejo. Število smrti se giblje od 25 do 100, razlikujejo se tudi podatki o številu paraliziranih, večina virov navaja številke višje od 500. V vsakem primeru pa je število žrtev cepljenja bistveno preseglo število žrtev zaradi svinjske gripe.

Med vsemi znanstveniki je imel samo eden dovolj poguma, da si je upal razkriti »cesarjeva nova oblačila«. Dr. Anthony Morris direktor oddelka za viruse pri FDA, je izjavil, da je celoten koncept cepiva proti svinjski gripi v bistvu prevara, saj ne obstaja niti en primer svinjske gripe, na osnovi katerega bi bilo sploh mogoče opraviti primeren preizkusa cepiva. [3] Ne samo, da je bil Dr. Morris takoj odpuščen, uničen je bil tudi njegov laboratorij in vsi dokumenti triletnega raziskovalnega dela pa so bili sežgani. To je značilen primer, kako se je uradna znanost maščevala oporečnikom, ki so podvomili v njene dogme in razmišljali drugače. Metode discipliniranja zelo spominjajo na čase, ko je bila znanost sama na udaru inkvizicijskih oblasti.

Največje cepljenje v zgodovini, ki ga je sprožila smrt enega samega človeka, se je sprevrglo v popoln fiasko. Potem ko so cepili približno 45 milijonov Američanov, so 16. decembra 1976 program cepljenja dokončno ustavili. Začele so se vrstiti tožbe proti državi, CDC-ju, WHO-ju in izdelovalcem cepiv, ki jih je vložila množica obolelih za paralizo. Najbolj na udaru je bila CDC, ki je vodila politično promocijo cepljenja. Še najbolje so jo odnesli izdelovalci cepiv, ki jih je ščitil zakon. Zvezne oblasti so morale plačati približno 90 milijonov dolarjev za odškodnine, skupni stroški kampanje cepljenja proti svinjski gripi, pa so bili »svinjsko« visoki in so znašali več kot 400 milijonov dolarjev.

To je bil hud udarec predvsem za CDC. Direktor, ki je poskušal prikrivati podatke v zvezi s smrti zaradi cepljenja, je izgubil službo. Predsednik Ford je izgubil na volitvah.  Svinjska gripa je potonila v zgodovino, ni pa potonil CDC. Potonila ni niti vera v možnost pandemije in vera v odrešujočo vlogo cepiv. CDC je moral  počakati na svojo novo veliko priložnost …

Marko Črnigoj

VIRI:
http://en.wikipedia.org/wiki/1976_swine_flu_outbreak
http://www.capitalcentury.com/1976.html
http://whale.to/vaccines/kalokerinos13.html
http://whale.to/vaccines/morris_h.html