Verjetno poznate koga, ki se na smrt boji pajkov. Zamislimo si, da takega človeka skupaj z pajkom zapremo v nek velik prostor brez oken in vrat. Kako bi tak človek doživljal svojo resničnost-svoje trenutno življenje. Sklepam, da bi bil v nekakšnem krču strahu in v stalni pozornosti do pajka. Verjetno bi bil pajek v enem kotu, človek pa v drugem. Tak človek bi si zelo omejil zmožnost delovanja, ker bi pajek stalno privlačil njegovo pozornost. Ne glede na to, kaj bi se v prostoru dogajalo, bi bilo njegovo trenutno doživljanje povsem podrejeno pajku.

Že en sam pajek lahko popači naše doživljanje dejanske resničnosti prostora. Ta prostor je namreč mišljen kot sinonim za življenje; za dejansko resničnost v kateri se odvija zavedanje našega življenja. Pajki so stalni dogodki v tej resničnosti. Naš odnos do pajkov pa naše doživljanje teh dogodkov, oziroma resnica našega razuma o teh dogodkih-življenju. Tako resnico botrujejo naše pretekle izkušnje nekje iz globin naše zavesti.

Naš razum v resničnosti življenja vidi polno takih pajkov in v njih tudi vidi razloge za strah in skrbi. En pajek pa je skupen prav vsem čutečim bitjem, ki se uresničujejo v pojavnem svetu. Ta je dodobra spletel mrežo preko naše resničnosti. In to je pajek strahu zase.

Ta pra-strah (izvorni strah) je nastal z našo primarno izkušnjo ločenosti razumske zavesti (Jaz) od Enosti- Ljubezni. To je strah zapuščenosti od Ljubezni, Boga, Bit-i…
Ta strah podoživimo kot novorojenčki s prestrašenim jokom v prvi izkušnji ločenosti od matere. S strahom se rodimo. Ko novorojenček ponovno občuti prisotnost materine ljubezni se potolaži. V evoluciji zavesti ta tolažba traja nekoliko dlje.

S tem strahom se bomo spoprijateljili nazadnje. S tem strahom bo padla tudi koprena naše iluzije. S sprejetjem tega strahu bomo odrešili naš ego z njegovo predajo. Takrat se bomo odrekli svobodni volji in rekli…ne moja, le Tvoja naj zgodi se volja.

Pajki so hočemo nočemo čisto vsakdanji prebivalci naše življenjske resničnosti. Naš razum jih popačeno doživlja kot strah, ki potem srka našo pozornost. In tako bo, dokler se z evolucijo naša zavest ne bo dvignila do videnja dejanske resnice.

Do takrat bomo ujeti v mehaniko svojega razuma, v njegove sisteme delitve, v prepričanja, v miselne vzorce, v matrico iluzije. Skozi prizmo prestrašenega ego-razuma bomo še naprej doživljali popačeno resničnost. To popačenost verjetno lahko razumemo, saj nas pajek v prostoru dejanske resničnosti prav v ničemer ne ogroža. Pravzaprav dejanska resničnost nastaja iz čiste Ljubezni (tako kot tudi mi). Vendar jo kot tako občutijo le redki posamezniki.

Človek že od nekdaj skuša na tisoč in en način zbežati iz tega začaranega kroga prestrašenega ega, vendar mu pajki povsod sledijo. V zadnjem obdobju poskušamo celo prevarati naš razum z njemu lastno tehniko. Lahko bi ji rekli »Popačimo resničnost po svoji meri.«

Želimo ga prevarati tako, da bi videl samo nam ljubo resničnost, v kateri bodo letali samo pisani metulji sreče. Radi bi se varno zazibali v udobje sreče. Vendar kot je nekdo zapisal…«Življenje se zares prične takrat , ko se konča udobje«.

In res nas v bistvu prav skrajne izkušnje strahu, z njim tudi zbližajo. Takrat se naša zavest dvigne in um razširi. Tako pajki kot metulji postanejo preprosto samo manifestacija Ljubezni. Tako da ja, življenje bo v resnici postalo radost šele, ko bomo na »zabavo« povabili tudi pajke. Torej nekako takrat, ko bomo zmožni ljubiti svoje sovražnike.

Ko se bo naša zavest dovolj dvignila bomo iz panorame lahko uvideli temeljno-dejansko resnico, da ima vse svoj namen v Ljubezni. Da je v Enosti res samo Ljubezen, brez popačenih interpretacij. Tam ni čustev. Tam tudi strah spoznamo kot Ljubezen. Če se namreč ne bi ljubili, nas ne bi bilo strah zase. Naš um se bo razširil v celoten prostor zavedanja. Nekoč »sovražno« ozemlje, bo našemu umu postal topel dom. Tako pajki kot metulji bodo naša vesela družba. Odprlo se bo veliko novih razsežnosti in možnosti.

In ne pozabimo, da ni problem v tem, da v našem prostoru že sedaj ni dovolj metuljev sreče, temveč v tem, da tisto kar imamo vidimo napačno.