O tem bi govoril čim manj kot se da.
Prvič sem spoznal kaj je neutolažljiva, a vendar pozitivna žalost.
Ne trpinčenje, temveč celotno zavedanje resnice o tem, kaj ti kdo pomeni.
Brez kakršnih koli laži. In primesi.
Obstajajo ljudje, ki to poznajo in tisti ki še nimajo spoznanja o tem.
Kaj naj rečem v slovo mamici, ki je kljub vsem težavam vzgajala nas, sinove in hčerko.
Kratko je ujčkala vnuke, brata in sestre.
Zdaj je odšla.
Žalost pristna iz dna srca in duše, izginja v ljubezni brez kakršnihkoli primesi.
To zadnje, ta mali dar, nezamisljivo mogočen, naj nam bo vsem upanje, popotnica in cilj.
Hvala
|