Pravijo, da energija zgolj je. Mi pa smo tisti, ki ji damo predznak pozitivna/negativna, ravno tako smo mi tisti, ki jo s svojimi mislimi in čustvi usmerjamo.

Sama doživljam različne energije na zelo specifične načine. Energijo krivde občutim, kot da bi mi nekaj posesalo življenjsko energijo in me zablokiralo, da ne morem narediti koraka naprej ne nazaj. Žalost občutim kot nekaj čudno mehkega, kar mi hkrati otopi ostale občutke.

Jeza je ognjena, rušilno ognjena. Tudi ljubosumje podžge, vendar je bolj usmerjeno in bolj strupeno od jeze. Čustvena bolečina me lomi po čakrah, tudi žalovanje za nekom, ki odide, lahko zlomi notranjost. Strah mi pošlje nemir po telesu, občutki osamljenosti in izoliranosti pijejo energijo iz telesa. Depresija ima težko, počasno energijo in še bi lahko naštevala.

Tudi veselje, strast, radost, srečo, navdušenje itd. energetsko občutim različno. Seveda vsak vse to doživlja po svoje.

Vsem nam življenje prinese tisto čemur damo pozitivni in tisto čemur damo negativni predznak. Negativne energije znajo biti enako privlačne kot pozitivne. Z željo po lahkotnejšem življenju se postavlja večno vprašanje ali se privlačijo nasprotja, da bi se energije uravnovesile ali obratno - enako privleče enako? Bo napetost prinesla v življenje več napetosti ali bo po dežju samodejno posijalo sonce? Kakšna je vaša življenjska izkušnja?

Situacijam, ki so za nas stresne, se navadno ne odzovemo s srečo. Še posebej, če dolgo trajajo. V nas se sprožijo občutki nemira, žalosti, jeze itd., ker nam takrat dajo občutek zaščite. Počutiti se dobro, kadar nam gre slabo zna biti dosti bolj naporno od situaciji primernega slabega počutja. Sploh pa znajo biti tudi navdušenje, strast, evforija priročna zaščita.

Ščitijo nas pred lastno ranjenostjo in ranljivostjo. Pa res rabimo takšno zaščito. Kaj se zgodi, če jo odstranimo? Kako z na novo izpostavljeno občutljivostjo med iste ljudi, situacije, v isto okolje?

Ko s terapijo ali drugače uspemo tako zaščito razrešiti, je smiselno vzpostaviti nevtralno ravnovesje. Stanje, kjer sta plus in minus enako pomembna oziroma nepomembna. Je to stanje sočutja? Sočutja do samega sebe? Ljubezni? Brezpogojne ljubrzni?

Sočutje in ljubezen sta tako zelo večplastna, da se znamo včasih popolnoma zgubiti v iskanju načina, kako (se) ljubiti, kako biti sočuten.

Zato klientom na terapiji ponavadi svetujem notranji mir. Mir je najhitrejši zdravilni odgovor na katerikoli konflikt. Tisti mir, kjer zakaj in zato nista ne vprašanje ne odgovor. Tisti mir, ko si dovolimo, da vsi predznaki enostavno odpadejo. Tisti mir, ki mu sledi globok notranji počitek.

Če se nam uspe potopiti v notranji mir, brez potrditve, da smemo, brez kakršnegakoli razloga, potem smo že tam. Kajti ... mogoče je to način, kako nas ima Bog rad. Namreč tako ... brez razloga!

Lep, lep, lep pozdrav

Alenka Grm