Ko takole premišljujem, kaj vse se je že zgodilo v mojem življenju, se potihoma vprašam, kaj vse se šele bo zgodilo. Le kaj vse še rabim na svoji poti? Takoj dobim odgovor:« vse, kar boš rabila na svoji poti, ti bo prišlo nasproti. Ne skrbi, vse bo tukaj ob svojem,  pravem času«

Nekje na poti je bilo takole:
Izgubila sem svoje ravnotežje, svoj notranji mir. Bila sem  vznemirjena in čutila sem potrebo, da se od vsega umaknem, a kaj, ko me je bilo strah biti samo, pa čeprav biti samo s seboj. Jokala sem, bila razdražljiva, burno sem reagirala, premlevala stvari… bila sem prepirljiva… Nenehno sem imela obisk negativnih misli, čeprav sem se trudila, da temu nebi bilo tako.

Kar nisem in nisem mogla sprejeti dejstva, da sem navadno, nepopolno človeško bitje in da se včasih odzivam na stvari drugače, kot bi hotela. Precej časa je trajalo, da sem si dovolila biti takšna in drugačna, da sem sprejela sebe tudi takrat, ko sem bila najmanj zadovoljna s seboj in da sem sprejela dejstvo, da je vse to minljivo.

Izbrala sem svojo pot in to se mi zdi najpomembnejše. Dopustila sem sebi, da sem to kar sem in da sem s tem čisto zadovoljna. Sprejela sem vse tisto, kar sem in tisto kar nisem. Končno sem dojela, da nisem prišla na ta svet zato, da bi druge silila ali prepričevala, da sledijo resnici, za katero mislim da je zanje dobra ali obratno, da bi drugi govorili, kaj je zame dobro. Drugim dovolim da so drugačni, kajti le drugačnost je tista, ki nas dela to kar smo, kajti enakost ni mogoča. Lahko uveljavljam svoja prepričanja in želje, a drugi jih niso dolžni spoštovati ali izpolnjevati.

Se ljubezen res prične z dopuščanjem in sprejemanjem? Da. Z dopuščanjem lastnega izražanja in sprejemanjem sebe takšne, kakšna in kakršna sem, sem sebi dovolila prav tisto ljubezen, ki sem jo, odkar sem se rodila, iskala. To je skrbna, brezpogojna in večna ljubezen. Takšen odnos do sebe mi je omogočil, da sem dobila tisto, po čemer sem hrepenela, spoznala sem ljubezen in kar omogočam sebi, sem sposobna dati tudi drugim. Vedno imam pravico izbirati kakšen tip odnosa bom gradila, ali bom v nečem sodelovala ali ne.

Sprejela sem tudi dejstvo, da je zakon privlačnosti nezmotljiv. Vse tisto, česar sem se najbolj bala ali intenzivno odbijala in nisem želela, da pride v moje življenje, je to še bolj pritegnilo. Česar sem se najbolj bala in se otepala, ravno tisto je prišlo v moje življenje.

Ljudi, dogodke, okoliščine zdaj sprejemam takšne kakršni so in vem, da je vsak trenutek natanko tak, kakršen mora biti.

Imejte se lepo in ne pozabite nase.

Tjaša Jeraj
Vir: www.mychi.si