»Pospravi za sabo!« mi kar naprej ukazujejo starši. »Pripravi mizo! Nesi krožnik z mize! Obuj si copate! Daj torbo na svoje mesto! Postelji posteljo!«
Od vseh teh ukazov sem že čisto izmučen! Vedno eno in isto. Kadar mi je vsega dovolj, rečem: Ne da se mi!«

Potem čakam, kaj se bo zgodilo. Odvisno je od tega, komu to rečem, mami ali očetu. Očeta čisto razjari. Mama pa postane tiha. »Ne da se mi, pa kaj!« zabrusim še enkrat, kadar sem zelo slabe volje.

Včeraj, ko sem spet na vse ukaze odgovoril »Ne da se mi!«, se je zgodilo nekaj čudnega. Mama in oče sta se spogledala in nista rekla ničesar. Jaz sem se zaprl v svojo sobo in se kisal.

Potem sem prišel ven in prosil mamo, naj mi pripravi malico, ker sem lačen. Veste kaj mi je rekla?

»Ne da se mi!«

Žalosten in osamljen sem si olupil banano in se odvlekel na dvorišče.

Potem sem prosil očeta, naj mi vzame žogo z visoke police, ker bi rad metal na koš.

»Ne da se mi!« je odgovoril in delal svoje naprej.

Proti večeru sem prosil mamo, naj mi pomaga ošiliti barvice za šolo, pa je rekla: »Ne da se mi!«

Hudo mi je bilo. Jokal sem v svoji sobi.

Zvečer sem, ne da bi mi kdo ukazal, pripravil torbo za naslednji dan, malo pospravil po sobi (pretiraval nisem, ker sem bil potrt). Potem sem si umil roke, prišel k mizi in čakal, če bom kaj dobil. Mama je rekla: »Lahko, prosim, pripraviš pribor?«
Hotel sem že reči »Ne da se mi!«, pa sem si premislil. Naredil sem, kar mi je ukazala. In ko mi je naložila štruklje na krožnik, sem jo vprašal: »Mi boš kaj prebrala pred spanjem?«

Bal sem se, da bo rekla »Ne da se mi.«

Ona pa je odgovorila: »Če boš hitro umit in v pižami, če bo soba v redu in torba za jutri pripravljena, ti bom brala.«

Mama ni vedela, da je torba že pripravljena in da je soba skoraj pospravljena. Pohitel sem, še malo uredil igrače in pisalno mizo, se umil, oblekel v pižamo in potem sva skupaj brala do devetih.

Nataša Konc Lorenzutti

Vir: Ciciban, revija za otroke, september 2009.

Danijela Premzl