Ena najtežjih stvari je poslušati, biti zbran, biti pri stvari, ko nekdo govori. Človek je namreč zelo raztreseno bitje. Medtem, ko naj bi poslušal, mu rojijo po glavi razne misli, ideje, načrti in podobe. Če bi predavatelj ali sogovornik vprašal svojega poslušalca o čem teče beseda, bi mu ta le s težavo odgovoril. Poslušalčevo raztresenost  se lahko opazi tudi v njegovem odsotnem pogledu.

Druga težava poslušanja je nagnjenost k selektivnosti. Pomeni, da slišimo samo tisto, kar želimo slišati. Recimo da so to neke sorodne teme, ki nas zanimajo ali ideje, ki so nam blizu. Velikokrat iščemo pri drugem nekaj, kar bi potrdilo naše prepričanje.  Včasih poslušamo drugega, da bi našli pri njem kaj spornega, nepravilnega, kar bi mu mogli oporekati ali se celo zgražati.

Ko nekoga poslušamo, je dobro opazovati lastno notranjost. Kaj v meni zbudijo sogovornikove besede, kakšne misli in čustva se mi porodijo? Mogoče je to veselje, mir, radost, navdušenje ali pa jeza, zdolgočasenost, naveličanost, frustracija. Vsekakor, ko poslušamo, lahko marsikaj izvemo, bodi si o kakšnem predmetu ali o temi. Prav tako o našem sogovorniku, pa tudi o nas samih.

Kadar poslušamo, naj bi poslušali pozorno, z držo dobrohotnosti, odprtosti in spoštovanjem. Vsakdo, ki posluša, naj bi se pustil izzvati; svoje verovanje, čutenje, drže, prepričanje, sicer je nesmisel, da posluša, ker samo izgublja čas. Ne poslušati lahko pomeni, hoteti ostati pri starem, kar je najbolj udobno, ni pa rečeno, da najbolj modro.

Mnogi ljudje ne želijo sprememb. S tem pa tvegajo, da živijo osiromašeno, če ne celo v zmoti. Zato Jezus pravi svojim prijateljem:  »Pazíte vendar, kako poslušate!« (Lk 8, 18). Torej, pri poslušanju je potrebna pozornosti in odprtost. Hkrati pa zdrava kritičnost in preudarnost. Ni se potrebno strinjati z vsem, kar slišimo. Važno je, da hočemo resnico.

Ivan Hočevar

Vir: www.sinaj.si