Nekega dne se je v mestu pojavil mladenič in hitel razlagati, da v vsej dolini ni lepšega srca kot je njegovo. Okoli njega se je zbrala velika množica ljudi in občudovala njegovo srce, kajti bilo je res popolno.

Na njem ni bilo nobenega madeža ali napake. Vsi so mu potrdili, da ima res najlepše srce, kar so ga imeli moč videti. Mladenič je bil zelo ponosen in svoje lepo srce je hvalil še naprej. Nenadoma se je v množici pojavil starec in dejal: "Tvoje srce ni niti približno tako lepo kot moje." Množica in mladenič so si starčevo srce ogledali pobliže.

Bilo je močno, vendar posuto z ranami, mestoma so bili deli srca odstranjeni in nadomeščeni z drugimi. Skladali se niso in bilo je kar nekaj scefranih kotičkov. Natančneje, na nekaterih mestih so zijale globoke brazde. Ljudje so strmeli v starca: kako lahko trdi, da je njegovo srce lepše, so razmišljali?

Mladenič je pogledal starčevo srce, videl v kakšnem stanju je in se zasmejal: "Saj se šališ", je dejal, "da primerjaš svoje srce z mojim. Moje je popolno, tvoje je le kepa iz brazgotin in solz."

"Res je," je dejal starec, tvoje zgleda popolno, ampak svojega nikoli ne bi zamenjal za tvojega. Vsaka brazgotina stoji za človeka, ki sem mu dal ljubezen. Iztrgal sem si kos srca in ga podaril in pogosto sem dobil kos srca, ki se je ujemal s praznino v mojem srcu. Ker si kosi niso bili popolnoma podobni, imam nekaj hrapavih kotov, ki jih zelo cenim, kajti spomnijo me na ljubezen, ki sem jo delil.

Včasih sem dal delček srca, brez da bi dobil del nazaj. To so te prazne brazde. Dajati ljubezen pomeni tudi tvegati. Čeprav so te brazde boleče in ostanejo odprte, me tudi one spomnijo na ljubezen, ki jo občutim do teh ljudi....in upam, da se bodo nekega dne vrnili in zapolnili prazno mesto. Si sedaj uvidel bistvo resnične lepote?

Mladenič je bil tih in po licih so mu tekle solze. Stopil je do starca, zagrabil po svojem popolnem, mladem in lepem srcu, iztrgal kos in ga s trepetajočimi rokami ponudil starcu. Starec je njegovo ponudbo sprejel in kos položil v svoje srce. Nato je vzel del svojega razbrazdanega srca in zapolnil mladeničevo rano.

Ni se prilegalo popolnoma. Mladenič je pogledal svoje srce, ni bilo več popolno, ampak lepše kot kadar koli prej, kajti občutil je starčevo ljubezen, ki je pritekala v njegovo srce. Objela sta se in odšla.

Kaj ni lepa?

Prevečkrat čuvamo svoje srce, da ne bi slučajno nastala kakšna brazgotina.
Poskusimo svoje srce čim bolj razdajat, ker v tem je smisel življenja, da živiš za druge in ne za sebe.

Prejeto po El. pošti - avtor neznan