Povedala si mi,
da me moraš preboleti,
ker moža, očeta
ne smeš družini vzeti…
Plast za plastjo si tkivo
mi s srca luščila,
z nohti trgala si ga,
ga do krvi ranila.

Besede mehke tvoje
v dušo vsajale so se,
da v krču zavibriralo
je eterično predivo.
Srce razpolovljeno je,
razpadlo je na dvoje,
ubijaš v njem mi upanje,
da komaj je še živo.

Sva res samo igralca
v areni življenja?
So čustva pristna v nama,
ali pa le bralca
sva bolečih vlog, ki piše
nama jih usoda?
Je to življenje drama,
zla polna in trpljenja?

Odnaša me deroča voda
notranjega toka,
naraslega od joka.
Kdo iz srca izbriše
naj mi podobo tvojo?
Kdo iz srca izpiše
naj mi ljubezen mojo,
ki ji ime je Sinjeoka?