Biser, odrešen v izbrušenem lesku keliha,
mi je dajal piti tvojo tekočino.
Rubin, odrešen ljubezni v krogu plamenov,
greje mero roke.
Oba se dotikata krhkega giba
med mlečno zelenimi regrati,
ko lučke ugašajo z gibanjem sape,
ki spreminja seme v pepel
in dišeče ptice sejejo pojoče rože.

Uho je naslonjeno na zemljo
in posluša bitje njenega srca.
Oko vidi nad sabo kockaste oblake
in drevesa šelestijo šumenje njihove govorice.
Hrib se potaplja v nedrje zemlje
in kamen klije korenine hriba v njej.
Kerubi lebdijo na teži mlinskih koles
in sonce zalaja skozi oblak.
Na ulico se zlije ploha dežja
na ploho praznih besed.

Pijem studenčnico iz plastenke,
ki diši po plastiki in lanskoletnem dežju.
Prisluhnem koncertu vodnih kapelj in vonjam
kako ptice dišijo po ozonu
in slišim rast rož po ptičjem petju.
Zleknjena perot zatrepeta,
mrtva ptica se hoče dvigniti,
leteti in plavati proti kockastim oblakom,
za katere nikoli ne veš njihovih iger na srečo.