Veter si je prehladil ušesa,
otekla so mu in dobil je vnetje.
Oglušel je in stopil v tišino.
Rastline so mu ostale v spominu
po njihovem žalostnem venenju
in ne po šelestenju listov in cvetov.
V glasbenem smislu
je bil osvobojen prisluhov
žuborenja in pretakanja vode.
Iskal je silo, ki mu bo vrnila
njegovo moč in pomembnost.
Obrnil se je na Titana,
ki mu je skoval strele.

Hotel je, da si ga zapomnijo.
Dvignil se je iz kraljestva mrtvih moči
in upravljal s strelami in z gromom.
Zgoščal je dejanja in je bil spet
pomemben. Mirujoče stvari
je prehiteval in premikal s silo.
Tudi nihanje strun na liri
ga ni ustavilo.
Ko je bil že zunaj časa,
se je ozrl in rekel:
Pokril bi znova streho,
ki sem jo odkril pa nimam rok,
da bi kaj ustvaril, jaz le podiram.
Dotaknil se je okna in potegnil
skozi ter odnesel namizni prt
na tla in vaza s cvetjem na njem
se je razbila. Tako globoko pod
mizo jo je povlekel, da ne bi
gledal več cvetočih rož na mizi,
Ugriznil se je v jezik in si rekel,
naj se opoteka naprej in pleza
po vrveh, na katerih se suši perilo,
naj ga meče na tla in nosi čez vrtove.
Za nameček bom pa še s strelo
in z gromom zrušil in uničil stvari.

www.tatjana-malec.si