|  So rekli mi, da pisati jaz ne znam,
da zmeden je moj program.
So rekli, da ne vem kaj govorim,
bo zato boljše, da v kotu jaz tičim?
Tiho kakor mrtva riba,
kakor bolna veja ki se v vetru ziba.
Jaz nisem to, za kar me imate.
Jaz nisem to, vi me sploh ne poznate.
Mene nosijo čustva in spomini,
Cvet so ukradli mi, utrgali kakor rastlini.
Mi misli krojijo življenje,
in solze, ki padajo na tla.
Okrog mene je samo trpljenje,
Ne dam več, ne dam več srca.
Srca, ki v sebi joče za bolečino.
Ker sovraži, da tako zelo te rado ima.
Beži pred veselo jasnino,
in se boji, ker pred samim seboj zbežati se ne da.
|
NE ZAMUDITE
Zbežati se ne da
Prispeval/a: Weirdness dne četrtek, 5. julij 2007 @ 16:35 CEST
Prelepa pesem, čeprav je mračna... Ne pusti se svetu nikdar, saj hodiš po pravi poti...
Piši še naprej veliko, prelivaj ta čustva na papir, kjer bodo ostala, dozorevala in rojevala sadove...
Pusti pa spet malo sonca v temne kotičke misli in duše, kjer prebiva toliko žalosti. Občuti spet malo svežine, lahkotnosti sončnega dneva, pojdi na plažo, opazuj valove, poglej si sončni zahod in se zlekni pod oljko v brezskrbju vsaj za kakšno uro...
Drugače pa vseeno pišeš lepe pesmi...
Le sreče ti želim v življenju, ko si v tako malo časa doživela toliko gorja...
Lep pozdrav z moje strani, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Zbežati se ne da
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 5. julij 2007 @ 23:16 CEST
Jaz nisem to, za kar me imate.
Jaz nisem to, vi me sploh ne poznate.
Mene nosijo čustva in spomini,
Cvet so ukradli mi, utrgali kakor rastlini.
Kako si tole lepo povedala. Res si več kot ti nekateri pripisujejo. Še piši, izlij svoje občutke na papir. Ob tebi je prav številna množica, ki te rada prebira. Do naslednje objave pa en topel objem.
Lep pozdrav!