Nemočen spustim se na tla,
kdo sem jaz, kdo si ti?
zame ni več sveta,
le svetloba, ki pogled mi slepi,
duša po tvoji nenehno kriči.

Vzemi me k sebi, tja kamor si šel,
da lahko vsaj še enkrat bi te objel,
dal ti ljubezen, ki v meni gori,
od kar stopil v moje življenje si.

Ne levo, ne desno, ni več poti,
izgubile za teboj so se vse sledi,
odšel si visoko, očesu se skril,
mene v bolečini si tukaj pustil.

Po koščkih umiram, tako me boli,
prosim za roko, pa nikogar ni,
ki segel bi tja, kjer sem doma,
kjer še je kanček upanja.

Naenkrat zagledam njo,
eno tako svetlečo pikico,
tam v daljavi mi nasproti stoji,
sem žarek ljubezni, spregovori.

Globoko v svoje srce se zazri,
tam je kotiček, kjer večno živi,
vsa lepota v njem je zlita,
modrost in ljubezen iz njega žarita.

Pokaži svetu kar si imel,
kar si ljubil, za kar si živel,
naj s teboj občutijo vsi,
kakšno nebeško bitje v tebi živi.