Skozi vrata ne more nikoli
vstopiti in izstopiti isti človek.
Nikamor ne more brez
kakšne dodatne ljubezni.

Prihajanje in odhajanje
je kakor izviranje vode
izpod skale, ki jo tok zapušča.
Vsakič privre druga.

Prepričan, da si jo videl prvič,
jemlješ kot samoumevnost.
To te utemeljuje z dogodivščino
vsakokratnega vstopanja in izstopanja.

Ko dobiš željo po posesti spomina,
se ta izmuzne, spremeni barvo
in se spremenjeni znova pojavi.
Odtekanje vode te utemeljuje
vsakič kot bistveno.

To ni več tvoja zgodba,
ker si spremljal drugega čez prag.
To je le eden manjših uspehov,
da si zaznal v sebi drugega
ob vsakokratnem zapuščanju praga
in srečevanju s tujcem.

Nič si ne moreš pomagati
z ljubeznijo, ki je pripadala drugemu.
S spominom ne moreš ljubiti.
Oko si odložil na klopco,
kamor se je usedel drugi.

Z roko si podpri glavo,
da pozabiš na vse tiste tujce,
ki si jih srečeval in jih zapuščal.
Preveč jih je!

www.tatjana-malec.si