Včasih me prime, tako za trenutek, da bi kričal
v nebo, kot volk samotar bi tulil,
vendar imam zadržke, bojim se, da kdo ne poreče,
glej ga, mrcino, ko ne piše,
zavija, pa ne kot volk, kot garjav pes domači,
volk, to ni zanj, preveč 'in', originalno se sliši.
Vpil bi na Mesec,
nanj bi se drl, kot divji prasec
bi krulil v noč svetlo,
vendar se bojim, da bi iz grla prišlo
zavijanje volčje…psa domačega, ne glas ščetinarja
osamljenega, preganjanega,
od vseh tistih posvečenih, ki mislijo,
da so na svetu predvsem zato,
da drugim življenje grenijo, frustracije zdravijo,
ne ustvarjajo, z neumestnimi šalami se delajo
pametne, vzvišene, sebe pozabljajo v temi,
bedi večni.

Me prime, pa me mine,
da z vsemi bi tulil v zrak nasičen od vsega,
od reklam, politike, informatike,
z vsemi, ki jim je kaj mar zase, za
vse okoli njih, za vsakogar, ki ima vedenje,
da ni samo denar sveta vladar, da je še
kaj drugega.
Ima me, da bi vse skupaj nekam poslal,
pustil vnemar, šel na goro visoko, šel bi tja,
kjer se prstan gora, nje divjina,
dotikata neba, kjer bi se sapa vroča
iz grla mojega, volčjega-pasjega-merjaščevega,
v svitu lune vila v nebo in glas zavijajoči bi odmeval
v širno prostranstvo, se izgubil.
Včasih me drži, da bi vse to napravil
in se vrnil nazaj v svet svoj in na vse pozabil,
drži me, ma, me tudi izpusti, da bi sam sebe zadavil…