Z enim očesom opazujem svet,
z drugim motrim sebe.
Sprašujem se, s katerimi čutili
bi mogla zaznati, da pri tem
očesi ne bi kockali za zlatnike.

Strmenje nima leska čistega zlata.
Le sončnica s svojim gibanjem
in kroženjem za soncem
je pridobila njegovo težo in barvo.
Očala pa niso spodbudna za delo,
ker so podrejena orodja
za spreminjanje resnice.

Svoj vid sem naučila na montažo
slik in mi uspeva sestaviti kolaž
videnja obeh oči, ko to potrebujem.
Dodajam mu toplino medenega
sonca, ki je pogrelo lica in čute.

Očesi krotim z besedami.
Naučili sta se ubogati na moj ukaz.
Kar eno izgubi, drugo najde,
vendar sanje zaprtih vek
zunanjemu očesu ne zadoščajo.

Oko, ki se je zjutraj zbudilo,
je sporočilo drugemu očesu
in mu priznalo, da je zapisalo
sanje; nekakšno razmerje
barv in črt, nek odsev
notranjega očesa sem zaznala.

Vendar zunanje oko
se z mežikanjem drugega očesa
navznoter in s svojim spanjem
ni popolnoma strinjalo,
pogledalo je k nogam
in videlo škorpijona,
ki je dvignil zadek
in se pripravljal na pik.

Oko se je naslonilo na palico
notranjega očesa in se umaknilo
z vlažnega in spolzkega mesta,
po katerem je lazil škorpijon.

www.tatjana-malec.si