Najbolj nezvesti ljubimec,
nikoli več ga ne bom priklicala nazaj,
da me še enkrat poboža.
Nikoli več ne bom deležna trenutka,
ki mi ga je prinesel njegov nežni dotik.
Morje je sanjalo z Orfejevim grlom,
žejno samotnega ljubljenja z menoj.
Bil je napon duše, dotik norosti,
ki mi je zmočil obraz in mi zarisal
sanje v oči, zapustil v pljučih vdih neba.

Val je bil en sam cvetoči mogočnež,
ki je imel v prašnikih ribe.
Izginil je, preden mi je izpovedal
ljubezen in mi vtetoviral školjko na kožo.
Šinil je skozme, kot bi me morje hotelo
vzeti vase in me presaditi v prostor,
kjer je vse razvrščeno v agoniji soli.

Kaplje morja so se dotaknile mojega srca.
Tam so vsi zloženi: sonce, luna in sanje.
Val jih je pozlatil. Izgubil je vse strasti,
še preden me je vzljubil. Dan je prenehal,
znočilo se bo. Val teka po jasah modrine.
Noč je tolmač njegovih skrivnosti.
Legla sem in dosegla popolnost samote.

www.tatjana-malec.si