Je Čas, ki sežiga bitja, in je Čas,
ki ugaša ogenj.
(Mahabharata)

Topi se sonce
in naslanja na ledeno ramo.
Slači svojo kožo in jo podarja.
Ves med vesoljnih nebesnih teles
bo podarilo človeštvu,
ki razpira nozdrvi
na zamrznjenih obrazih,
kjer je milina v jamicah lic,
krasila materam obraze.

Nedoumljiva zima je zajela svet.
Zakaj zamrznjena telesa
tako težko dihajo,
zakaj so tako zgubana
od ledene skorje resničnosti.
Virilno je obarvana toplota
z mehurčki v pljučih,
ki ustvarja gibanje,
utrip nebeškega brezčasja,
ki se pomika proti severu.

Človek bo znova poln
asketskih idealov,
vitalist poln presežkov moči,
a hoče se hoja za vrnitev
v ogreto stanje.

Postaran je kult matere,
ki prižema planet v svoje naročje.
Le kje so tiste tuje sile,
ki nas bodo odrešile?

S pelerino je ogrnjen hrbet,
nekakšen odlitek na hrbtu,
z žebljem je zabito življenje na križ,
bolečina ogreta z ljubeznijo sonca.
Čutim njegove mehke kretnje,
ki materinsko polagajo vame svarilo,
naj se obujem tople nogavice,
da bom lažje hodila po ledeni skorji.

Misel iz Mahabharate

Razvita in bogata civilizacija starih narodov na južnoazijski podcelini je ustvarila verjetno najstarejšo pisano književnost. To je Veda, zbirka himen, molitev in drugih obrednih spisov v sanktrskem jeziku, najstarejšem izmed indoevropskih jezikov. Vedo (beseda pomeni znanje) sestavljajo štiri knjige, ki so nastale v različnih obdobjih od leta 1500 do 400 pr.n.š. Strokovnjaki menijo, da je prva knjiga - Rigveda - nastala pred Homerjevima epoma Iliado in Odisejo.

Vede pa so se seveda širile z ustnim izročilom že stoletja preden so jih zapisali, in v bistvu pomenijo jezikovne in literarne korenine indoevropskih narodov.V povedskem obdobju indijske književnosti, ki je trajalo od 400 pr.n.š. do XII. stoletja našega štetja, so nastala najpomembnejša dela sankrtske književnosti.

Tedaj so spesnili slovite epe Mahabharto, ki opisuje boje severnoindijskih arijskih plemen Bahartov z Dravidi, in Ramajno, spev o boju kraljeviča Rame z demoni. Ramajanov naj bi spesnil legendarni pesnik Anahoret Valmiki, a zanesljivih podatkov o tem nimamo. Znane so tudi Purane, knjige z lirskim in zgodovinskim izročilom. To so enciklopedično - didaktično delo, ki so nemalokrat posvečena posameznim božanstvom in svetiščem. Purane so najverjetneje ostanek prastare književnosti, ki so jo prvič zapisali šele v VI. stoletja.

www.tatjana-malec.si
Virtualna poezija