Prozornost temne noči,
se skrije v moje dlani.
Solze našle so oči,
peljejo pod klanec se s sanmi.

Padla sem z nizkega na tla
visokoletečih težkih želja.
Zaustavili so nebesnega sla,
zaprli ga, med ljudi - tja!

Pohodili travnik in na travniku rožo,
so žalili moj ponos.
Neusmiljeno žgali mojo kožo
Gube naredili, z udarci šli se štos.

Umrla bi od bolečine.
Ubijala od pritiska, kričala na vse sile.
Pozabila bi najraje vse spomine
Vse kar veže me, vile bi lahko izpile.

Ljubila na vso moč,
izgubila vse kar sanje so pustile.
Vse kar samo gre in stopa proč
odide - za seboj pusti vroče žerjavine.

Ne sprašuj se več, ne sanjaj več neba,
Če Sonca nimaš v temi.
Ne želi si, drugačnega sveta.
Boliš tako, da več obstoja ni.

Ostajam tu, brez želje po naprej.
Se zavedam svojih zmožnosti in mej
iščem sama kraj trpljenja
kjer umrejo problemi, izginejo iz vsakega življenja.