Pred nami se razprostira oder sveta.
Oči zrejo iz teme kratko obstojne mavrice.
Zgodovina igra samo sebe, svoj teater.
S seboj nosi logos, predplesalca,
ki svet poganja v gibanje in igro
svoje neizčrpne iznajditeljske ljubezni.
Nebo uprizarja dramo svojega veličastva
skozi igralce svetovnega gledališča.

Kdo je pisec in režiser človeških iger?
Fortuna ima v rokah režijo in je skrita
pod mnogimi larfami človeških obrazov.
Mesijanski ples večnega življenja
tudi ne omehča trdih ličnic okleščkov,
ki se zbirajo na dnu teme v vrsti,
čakajoči na arheološke rekonstrukcije teles.

O duša, ki najdeš sedež svoje blaženosti
med zvezdami, med zastori vode in ognja,
med večnim plesom ozvezdij.
Sem njihova glina s krinko trdih rogov,
ki prebadajo kri. Usoda mi slači kožo
in me umešča med ustvarjene stvari.
Kot kakšno drevo sem, ki me poseka
in izkorenini kadar jo je volja.
Umešča me med angelski ples vej
in rajskih sadežev medtem,
ko me motrita ribja zenica in uničujoči
žgoči plamen njenega plašča.

S svilenim ogrinjalom se me dotika in zažiga
samouničujoče plamene na kultni način.
Plešoče boginje rajajo v ritmih bobnov,
da bi pognale zlate grenivke zla
na svojih telesih in zapeljale izmučena bitja
v središče potopitve sle in njenih slasti.

Sveti kraji, sveti časi in sveti ljudje.
Koliko svetniškega sijaja, koliko hranečega
iz naročja enega samega zrna dobrote,
ki hoče nahraniti vesolje na deviški način.
Koliko duha je v energijah s čaščenjem
telurične matere zemlje, ki rodi in hrani.

Kdo hoče imeti svoj čut za čas v meni?
Kdo hoče zdraviti bolezni svojih zablod
v srčiki moje radostne duše?
Kje je zvon, ki mi ukinja nesmrtnost?

Poljubi me dragi, ki si me zgnetel
v smolnato snov z žarečo sredico duše,
s škrlatno barvo jezika, s hrbtenico
iz granita svojega obzidja,
kjer kraljujejo zvezde zavezanih oči.

Bleščava tvoje odsotne ljubezni drami
presunljivo zazrtost čez sveto.
Sonce je moj oče, zemlja moja mati.
Kam sta me umestila v družini.
Če sem popek njune zaploditve,
mar nimam pravice podedovati genov
njunega večnega življenja.
Sem mar kot človek manj vredna?
Življenje je polno ostrih znamenj,
na katere starša nabadata svoje zavezane oči.