Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim,

sliko, obrise njene skozi temo in meglo vidim,

na polici…polju luninega sijaja

izgublja se, gori v ognju pozabe…slovesa,

zublji ognjeni…uničujoči lačni so je, jo ližejo,

hočejo, njo, spomine nanjo,

z roko..s srcem svojim posežem skozi megleno

kopreno v njeno globino..prostor valovanja, k sebi jo vabim,

jo kličem, rotim…preklinjam,

ne ozira se, kot pepel s pogorišča čustev, z vetrom odhaja drugam.

Borim se s silami naključij, teme..demoni,

z mislijo na njo se zatekam v poezijo,

s pisano jo oživljam besedo,

v nočeh viharnih k srcu stiskam njeno orumenelo sliko.