Sreča izvira iz skupnega delovanja.
Žari ponotranjeno. Je moč,
ki nagovarja z nasmehom
in naredi svet meden s sladkim
zamolklim brenčanjem čebele.

Sreča je odsev tisočerih luči,
je jata žerjavov, ki potujejo na jug.
Občutimo jo v zadovoljstvu,
ki naredi dobro še bolj vzvišeno.
Razčeše v srcu dolge razmršene lase.
Kot ponižna roža kapucinka gleda
prizanesljivo druge rože, ki venejo.

V sreči začutimo, kako je lahko
življenje svetlo in dragoceno.
Žarek, ko zagori ljubezen, je srečanje
z njeno družbo, ki poboža roko in opogumi.
Je mehka perjanica za mirno spanje.

Opoteča sreča se koprneče pomika
k popolnosti cilja večnega trenutka.
Ne sprejema obiskov, ki prinašajo
slabo voljo, jezo in sovraštvo.
Je izvir, ki odžeja po použitem dnevu
s hvaležnostjo koreninice, ki neti poželenje.
Srečanje s to krepko zgneteno lastnostjo,
ki nima oblike, je kot sonce s svojimi
sencami, ki pride, zaide in se znova vrača.

www.tatjana-malec.si