|  Srce v ognju sanjam,
s klešči ga ne ulovim,
ne uspem….ne morem
ujeti ga..rešiti iz pogube;
se trudim, bol v prsih
me preganja…….sili,
kričim v brezno noči,
vročičen ležim na trnih;
iskre vroče me bodejo,
v oči me žgejo..zbadajo,
skozi telo v dušo svetijo,
iz nje stopajo……iskrijo;
ves sem v ognju..gorim,
svoje..njeno srce iščem,
ju v hladu Pohorja gasim,
v reko hladno telesi položim;
zavit v belo plahto odprem
oči in iščem sanje, opazujem
luno skozi okno…. ognjeno,
potiho bije srce ranjeno..zgorelo.
|
NE ZAMUDITE
Ves sem v ognju
Prispeval/a: dunja dne petek, 28. november 2008 @ 12:22 CET
Teška i rastrešena pjesma, kao nočna mora,
Možda ću je razumijeti na svoj način,
kao i svi ostali koi je budu pročitali.
Čitam očima, dušom i srcem,
ne riječima, onako između redova,
čitam onako, kako to znam,
jedino tako, mogu razumijeti.
Kanika sve ljepo i svako dobro,
Dunja
Ves sem v ognju
Prispeval/a: kanika59 dne petek, 28. november 2008 @ 13:38 CET
Dunjo deklica tvoj komentar je čista petka. Pesmice se berejo tako, kot jih Ti bereš, z celim telesom, saj samo tako prideš v "center" sporočila. Čestitam ti, pravzaprav sem malo ljubusumen nate..tvoje pesmice, lepo pišeš, čudovito !!
Veter jesenski..hladen (studeni),
kosti moje raztresel je..prevračal
po pogorišču moje duše, jih odnašal
do neba, v svet j.... kričeči;
"samo ti me razumeš, prijatelj stari,
samo s teboj mi je čas večni,
zakaj gorim jaz...srce moje,
njeno telo..duša, ti to veš, neznank ni zate";
one so za ljudi, za tiste, ki kadar se smejejo, jočejo,
in kadar hodijo spijo,
z odprtimi očmi sanjajo.
Dunjo, poznaš izrećico: dole kamen, gore nebo, oj živote bog te j..., ho, ho. Saj ne zameriš, malo šale, byyyyyyy
lp, Franci-Kanika