|  Gledal sem jo,
a je nisem videl,
pogled moj v prazno
zre, sem klical jo, nje nisem slišal.
Glas moj v prazno
valovi, kot ptič s perutmi
zlomljenimi v globel, v brezno,
ni ona, odmev izmučen, sam se vrača, doni.
Sence večerne in dolge
se plazijo iz grabe,
grmovja, z gore,
ni ona, le one so, sence preteklosti, samote.
Vonj zraka pomladnega
ujel sem, okušal, užival ga,
kot njo nekoč, sedaj jo veter… spomin,
iz sledi v travah rosnih…suhih, podi do neba višin.
|
NE ZAMUDITE
Spomini...
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 20. junij 2008 @ 14:08 CEST
Spet si nanizal nekaj čudovitih biserčkov na svojo pesniško ogrlico. Ne vem, kateri je lepši, ker so vsi najlepši!
Tale pesem se me je še posebno dotaknila, sama ne vem zakaj, morda zato, ker je atmosfera v njej tako podobna nekemu mojemu davnemu občutju, nečemu že videnemu, že neštetokrat doživetemu.
Pozdravček
Ljuba
Spomini...
Prispeval/a: ranjeno srce dne petek, 20. junij 2008 @ 16:25 CEST
Prav rada bi slišala komentarje drugih bralcev, kako oni to pesem doživljajo.
Naj ti še povem, kot kompliment, da je vsaka tvoja pesem posebna.
lep sončen dan :)
Spomini...
Prispeval/a: kanika59 dne petek, 20. junij 2008 @ 17:02 CEST
Ljubi jo,
vendar ji pusti, da odide,
prav tako;
kar doživljaš,
uživaj z vsem bitjem
svojim,
toda njej, ki odhaja,
da odide, dovoli………
lp, fp-Kanika