Razpoka na stropu
moje male sobice reži,
kot rana v mojem srcu,
v prsih, me muči, ugonablja, mori.

Mi spati ne da,
iz sna me prebuja,
boli me, iz nje krvavim,
jočem, tulim, vročičen se z njo prebujam.

Razpoko na stropu
sem popravil, polepil,
a v prsih, njo bo čas zacelil,
nevidno, nebolečo, bom nosil dalje v srcu.


V spomin na ljubezen, na njo,
ki sem jo ljubil, občudoval,
videl angela v njej, boginjo,
razpoko na duši bom nosil, z njo v srcu zaspal.
_________________