Ostale so besede,
nekje globoko zapisane v meni,
in ne zmorejo na površje,
zato jih sprejmejo čustva,
ki utirajo pot do svetlobe,
da v mojem imenu povedo,
kar sama ne zmorem,
od te silne hvaležnosti,
za vso prejeto ljubezen.

Poglej, že teče solza,
ki rodila jo je moja ljubezen,
do tebe, ti zlato bitje,
ki zmoreš dati vse kar imaš,
da občutim vso tvojo veličino,
zakrito v tem telesu,
ki je kot slepilo za revne oči,
ki ne zmorejo s pogledom seči dlje od tega.

Moj pogled seže do tebe,
do tvojih svetlečih žarkov,
ki me objemajo s toplino,
dajejo zavetje toplega doma,
v katerem sem tvoj gost,
in z menoj deliš svoje zaklade,
ter sprejemaš v dar moje.