Indici kažejo v smer Nonsfere,
ki to ni; Hekatine dileme.
Je prostor ta imaginarni dokaj
poln besed, ki krožijo okrog mene.
Se vprašal bi, kaj te besede žene,
vendar kaj dosti ne vprašujem se, zakaj.

V svetu tem, ki svetu je vzporeden,
zrcalijo podobe se od mene, njih in meni;
občutek dokaj dober, malone izjemen,
kar zdi se mi, da drugi je, to drugemu se zdi.
Sledi so sveže v pesku tega časa,
za menoj, pred mojo, stopala utirajo se naša.

Odidem kmalu in morda nekoč se vrnem spet,
ko pesek bo zabrisal te sledi v času,
da zarišem sled v starem, novo; glej:
v povezavah znanih najdemo spet splet
od začetka časov tistih v naprej.

Vsem in vsakomur poznano je povsem,
da bistvo Mojre je morda vzporedno
pa vendar temu ni enako vedno v tem;
četudi skupaj, vsak to zase hodi pot izredno.

Ko pogled usmerimo v tri strani,
stoječ na tem križišču lastne nam dileme,
nas prva, kakor tretja vabi in prava se nam zdi,
medtem, ko druga pot je pot izjeme.

O kateri poti in čemu ter kaj ta pesem govori,
to moraš ti, ki bereš tole sam spoznati.
Vse je tako in je drugače pač, kakor se ti zdi,
le to, kar si, to moraš biti in ostati.

Iz zrn zrno zlato naj se izloči.
Odločaš sam se, kaj od tega ti Nonsfera je postati.