Reci, da ne veš,
kaj se dogaja z mano...
reci, da ne veš,
kaj naj bi z menoj,
ko sam ne najdem
poti iz tega labirinta...

Reci, da ne slišiš,
kadar kličem tvoje ime...
Reci, da ne vidiš,
ko stopam ti nasproti...
ko sam ne vem,
da ti pač veš,
kar vem, a ne povem...

Spreglej,ko te poskušam
prijeti za roko...
in umakni se nazaj,
ko te želim objeti,
ker nisem ta,
katerega želiš...

Jaz sem meglica
v jutranji rosi...
in sem kaplja
v oblaku na nebu...
in val v reki,
ki teče...
in list v jeseni...

Sem volk, ki teka
v pomladnem spreletu
in beseda v...
prozi življenja...
in meduza na soncu
ter ptica v letu...

Kako potemtakem ,
v vsem tem najti
obliko, lastno moji senci,
v vsem, kar je...
in v vsem, kar ni...

Kaj torej vidiš
v ogledalu takrat,
ko zagotovo veš,
da stojim za teboj?