Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.

Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.

Pikapolonice hočejo živeti z vonji
med barvami cvetočih cinj in aster,
belino jasmina in cingeljčkov.
Slišim preludij zgovornega molka
s pljuskanjem vode
v perju mavrične ptice,
valovanju zelenosti travnih bilk
in soju rdeče lune skozi prosojni mrak.

Lepota pljuje z razkošjem slepca v očeh
z vzhoda na zahod kot prostor v odsotnosti,
kot čas v večnosti, sedanjost cvetočega
v bodočnosti zrelega na dosegu poguma,
kakor upanje na pripeki ob robu obrežja
in čopič se utaplja v barve, ki obžarjajo
vitke breze z rožnatimi nasmehi.

Transcendenca stvarstva v novo življenje.
Obredna tišina navdiha,
trepetajoča rosa jutra čez ravnino
plavajočih zlatih žitnih polj,
ki zarisujejo otožno modrino dneva v kri
in zaton vžiga zemlji telo.

Hrepenenje po vekotranjosti vsega živega
z nesmrtno tekočino lepote iz slikarjeve roke.
Nežno zibanje vrtinca zarje v dopoldanskem vetru,
ludistično s sunkom zavesti izdiha navzgor.
Barve preglasijo dopoldanski veter z rojem čebel
in jato ptic – umiranje in oživljanje rastline,
ki je hotela rasti iz prostornine telesa
iz krvi v drevo in je zadela ob slikarjevo žilo.