Kot slap divje reke
padam v globine
njene poti..struge,
ujemam…poskušam
se, ne gre, vse globlje
izginjam, se pogrezam;
ves drhteč…peneč, poln energije,
s pomočjo kozmusa…sile
narave se spajam z njo,
se vgrajujem v njeno
kristalno nedrje,
sobane bučanja,
v njeno drobovje
polno iskrečega življenja;

težko razdružljiva, tesno objeta
se dvigava do sonca..neba,
naju nosijo topli žarki
z vetrom v sebi, se lepiva
v meglice, potujeva
do konca, se umiriva,
padava nazaj v njo,
v reko nenasitno, lepoto;
obogatena s spoznanjem vrednot časa,
žuboreča stečeva dalje
ne oziraje se na daljave,
na prepreke, široka obrežja,
čeri…pasti nerazumevanja…stvarnika.