Modrost je svetlobna govorica.
Rumenilo brez velikih besed,
ki pomenijo skrita vstopanja,
dihanja odznotraj,
ki znajo tkati širino gladine.
Sprejeti nevideni val,
nemirne oči obzorja,
zasončen izraz presenečenja
in v premeru kamna spoznati bilko
s poganjkom v božje oko.

Zven tipke pianina
pomaga rasti stržen,
goreti plameneči stenj
v skipku duše, ki ga sprejemaš vase –
črnilo božjega sadeža skozi ride rasti.
Skozi morje naključij vstopaš v glasove,
obšite s sipinami zelenih sanj
in brstjem besed.

Odhod s srditim valom
požira po prgiščih trenutke,
naplavljena šepetanja reke na obrežju.
K tebi prisede zvezda in zapusti
prah na tvoji roki.
Hudournik te nosi navznoter,
listi te dihajo s škrgami škržolice.
Vrh stopnic si sezuješ šlabedre modrosti.