Rahlo naletava sneg,
snežinke v vetru zaplešejo.
Konec nekega obdbja, jeseni..
Hladen veter zmrazi, opominja..
Narava je v belem kakor nevesta.
Trate kot da jih ni, strehe odete, bele.
Prižagajo se posamezne luči, mrači se.
Tišina bele opojnosti vpija, pomirja,
iz dimnikov zapleše dim, toplina.

Vse je polno pričakovanja, upanj,
Adventni čas, čas odpuščanj.
Potem pride Božič, Novo leto,
trenutki, ki jih imamo radi,
ko začutimo rojstvo, nekaj lepega.
Snežinke prekrivajo vejevje,
drevesne krošnje, v nas zagori,
zagori upanje v nekaj drugačnega,
nekaj novega, lepšega, čarobnega....
Morda ostanejo le želje ob Silvestru,
ob Novem letu, rojstvu dneva, leta...