Dvigujem roke k tebi nebo,
vzemi že končno to slabotno telo,
to revno dušo, ki samo trpi,
v samoti živeti več ne želi.

Odšlo je iz mene, vse kar je lepo,
ljubezni zame nikdar pač ne bo,
dvigni me visoko, naj se rodi,
iz mene milijon lepih stvari.

Naj bom sonce, žarek svetleč,
naj bom potok, nežno žuboreč,
naj bom travnik tvojih želja,
veter, ki melodijo le zate igra.

Zvezda na nebu, ki vabi te v noč,
da želje pošiljal boš upajoč,
da izpolni se kar si želiš,
v ljubezen odet zaživiš.

Naj bom gora, trdna skala,
globina morja, drevo in obala,
naj bom vse kar je lepo,
da vsaj tebi nikdar ne bo hudo.

Čakaj; tudi zame so vse te stvari,
zakaj potem srce tako boli?
za ljubezen prosim, a že jo imam,
dovolj, da še drugim jo dam.

Dvigujem roke k tebi nebo,
hvala, da dalo si mi vse to,
vso ljubezen, ki v meni živi,
lepoto zame in za vse ljudi.