Všeč ti je bilo,
ko sem prihajala z vlakom
in ti prinesla v torbi
prgišče domače zemlje
in tvoj zimzelen –
tihe speče besede,
ki jih je izrekel moj ded zate
preden je odšel
v nekem julijskem nalivu,
ne da bi se mogel
od sina posloviti.

Tedaj si ti bolehal za domotožjem,
jaz pa sem občutila prisilni jopič
na svojem otroškem telescu.

Molčala sva.
Iz obrazov sva razbrala,
kaj misliva.

Knjiga, ki je ležala v tebi,
je bila zamolčana.
Izročil si mi jo z nasmeškom.
Shranila sem jo v dušo
in si določila drugi rok rojstva
za odraščanje ob tebi.
Vzela sem radirko v roko
in zbrisala svoj datum rojstva.

Ves čas mojega obiska
si hlastal za domačim zrakom,
me s sijočim obrazom prejel za roko
in rekel: »Greva se igrati«.
Jaz pa sem dejala:
"Naučila te bom kolažirati,
zlepila ti bom mah
in okrogle soške kamenčke na srce."
Tvoj vnuk je bil tedaj star dve leti in pol,
jaz pa triindvajset.