|  O človek mučenik, ki kupčuješ z ljubeznijo
in odpiraš nedostopne skrivnosti erotičnih sanj,
ki hlipajo budne in brbotajo nemoč.
O pijani škorec z metaforo v kljunu.
Absurd, ki oddaja iskre.
Ogenj duh!
Brez barve, brez okusa, brez mer.
Brez začetka in brez konca.
Brez časa in prostora.
Košček hrupa v zrnu prosa.
Glas brez bistva in brez svojstva.
Klic bolečine pod tkivom besed.
Biti ali ne biti, ki razvnema.
Porajanje neskončne končnosti.
Igra brezglasne glasbe.
Izmikanje v zunajtelesno.
V golo dejstvo čutenja brez razmejitve.
Rojevanje in umiranje ne spremenita
večne ljubezni. Je mesijanski prostor,
kjer bivata rojstvo in smrt.
Hamlet brez duše.
Zunaj vsega. Neskrito, kar se skriva.
Večmestnemu številu padajo številke v brezno.
Štiriperesna deteljica je ostala gola brez peres.
Opoj, ki se ga ni mogoče dotakniti.
Povabilo in slovo. Obje hkrati.
Odsev v oblikovalskih vodah duše. Sence misli.
Iskanje po labirintih srepih pogledov.
Nadležno vstopanje v pridih resničnosti.
Nenormalna gmota z vampirsko željo
nevednosti, ki dopušča vedenje
biti ali ne biti ljubljen.
Je solidarnost očesa s slepoto.
Nagonska raba božanskega.
Zunajzemeljsko območje.
Območje brez dostopa.
Utrgana milina leska na zlati zapestnici.
Območje, ki občuje s hotenjem.
Osramočena lepota razcvetelega mesa.
Suša z vročino plavajoče ribe.
Ostrina vode, ki se spreminja v led.
Belina hostije v skodelici žejni krvi.
Morda je to smrt,
ki ima odprte oči v tebi
in gleda vdolbine oči
v lobanji tvojega ljubimca.
Ogenj in pepel sta skrivnost scenarija.
|
NE ZAMUDITE
Skrivnost ranjene ljubezni
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 25. julij 2007 @ 13:31 CEST
Draga Tatjana, tale izsek iz tvoje pesmi se me je najbolj globoko dotaknil:
Osramočena lepota razcvetelega mesa.
Suša z vročino plavajoče ribe.
Ostrina vode, ki se spreminja v led.
Belina hostije v skodelici žejni krvi.
Morda je to smrt,
ki ima odprte oči v tebi
in gleda vdolbine oči
v lobanji tvojega ljubimca.
Ogenj in pepel sta skrivnost scenarija.
Prisrčen pozdrav ti pošiljam tja dol v Koper
Ljuba
Skrivnost ranjene ljubezni
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 25. julij 2007 @ 16:01 CEST
ko sem napisala zjutraj ob 4 uri to pesem, sem vstala. Marjan mi je skuhal kavo. Jaz sem šla na balkon in vrgla avionček iz papirja v zrak. Potipala sem si neko staro ranico, ki jo imam v srcu, prebodenem s kvačko, še iz časa, ko sem rada "štrikala" mojim punčkam krilca. V eno sem bila tako zaljubljena, da bi dala življenje zanjo. In prav nje so se drugi otroci polastili. Ko sem čez čas videla, da se njim prav tako nasmeje kot se je nasmejala meni in da tako mežika z očmi, kot je mežikala meni, sem bila strašno prizadeta. Moja ljubezen je bila globoko ranjena.
Na balkonu je ob tem mojem spominu postalo ploščicam topolo pod mojimi nogami in sem se šla ohladiti v morje.
Ranajene ljubezni se vedno človeka dotaknejo, a jih moramo preboleti kot ošpice.
Lep pozdrav
Tatjana