V daljavi slišim vlak...
Morda bo ta tisti,
s katerim bom šel naproti k tebi..
Vem, tvoje drhteče dlani se bojijo...
Tri leta bo minilo od takrat,
od .takrat ko se je začelo ,
ko so najina pisma prerasla v nekaj več.
Ko so postali najini telefonski razgovori vsakodnevni.
Ko sva si zaupala v pogovorih, pričakovanjih....
Veš, ravno ta vlak me bo pripeljal k tebi.

Gre v tvoje kraje, tam kjer si doma ti...
Tam kjer je tvoj dom, kjer žari toplina..
Saj ne pričakujem nič več kot le da me sprejmeš.
Ne kot Boga, le kot nekoga ki čuti, občuti...
Te je strah ? Mene je malo.
Pa ne zato da bi zavračala prijateljstvo,
zato, da ne bi postala tujca...
da ne bi vse besede, najine razgovore,
tisto, kar naju veže odnesel zimski veter.
Nič ti ne obljubljam, tudi ti meni ne smeš,
le to mi obljubi, da ostaneva prijatelja...
jaz ti obljubim.