Vidno prizadeta, malce zbegana,
s hlipajočim glasom me vpraša dekletce;
Striček, ali morate tudi vi spat brez večerje ?
Malce zbegan sem nekaj zamomljal...
Veste, če nočem atija pomagat spat dat...
Vsak dan popoldan, ga kdo pripelje domov...
potem se mamica joka, ker je spet pijan.
Jaz ga imam rada, vendar je težak,
komaj ga premikava z mami...
Včasih pobruha, čudno diši od njega.,
Pa tudi kriči nerazumljivo,
Mamica se ga boji...

Mene vedno poboža, a oči so drugačne,
Kar steklene se mi zdijo.
Jaz bi rada, da bi bil moj ati kot drugi,
tudi če več nikoli ne bom večerjala.
Takrat me je oblilo, nič več si nisva rekla,
le oba sva imela solzne oči.
Prekletstvo takih prijateljev,
takega življenja, otroštva !