Sedala je v jasi
in nastavila lončeno posodo.
Tihotapila je polje maka v besede.
Po trstju se je vozil njen spomin.
Ranjen sončni žarek je zakrvavel.
Kaplja krvi je padla na njeno roko
in obrisala jo je ob belo obleko.

Spominja se, da se je okrog hvalila,
da je nekega poletnega dne postala ženska.
Sčasoma je madež na krilu izgubil barvo.
Oblekla se je v rožnato krilo.
Spomin na belo krilo je zastavonošil
in jo je obiskoval vsaki mesec.
Odcveteli mak na belem krilu
je pobelil sneg. Ostala je bela rjuha
in stranica postelje, na katero se je usedel
njen moški in razgrnil pisane trakove večera.