Naveličana sama bloditi skozi življenje,
se odločam: našla te bom!

Navkljub vsemu...

Ja, v meni je en tak strah. Spremenljive velikosti,
ogromen kot Vesolje
in kot prahec majčken drugič.
In od časa do časa čisto in povsem zbledi...
Izgine...

Radost se razlije čez cel svet
in biseri v očeh spolzijo po mehkih dišečih licih.
Rada se imam.
In srečna sem.
Valovi zelene pomladi se poženejo skozme in razburkajo
rdeče rdečo kri
v tisočerih žilah mojega telesa.
Prebudijo norost v meni,
četudi ni daleč naokoli nikogar,
ki bi to razumel ali dojel.
Jaz pa kar kipim in brstim in rastem v to noro pomlad
nove ljubezni.
Pa vriskam in kričim in plešem in norim.

Ekstaza življenja je v nas, ljubi ljudje!
Kaj tako vneto iščemo v materiji vsakdana?
Bomo bolj živi z več posedovanja,
ali samo še bolj prestrašeni
(da nam kdo česa ne odvzame)?

Vse je že tu:
svež jutranji veter v njegovih laseh,
rumeno dišeče trobentice,
mehko dišeča trava,
oranžkasta pikapoka, ...

Neopisljiv vonj pomladi naj nas premami
in zapelje na potke prvih ljubezni
in prijateljstev novih dni.

Potujem v nov dan, skozi to čarno noč,
v mislih s teboj,
Ljubimec moj - pospeši svoj korak!