Pretanjeni posluh za harmonijo
ima sakralna škrlatna krila
elegantnih lokov, ki se poganjajo
v stolp sredi ekvinocijskega viharja.

Stopim na prste in vzneseno strmim.
Mehke ustnice poljubijo koralno pelargonijo,
cvetočo nad zelenim senčnikom,
ko ji uglašeni zvon poje Avemarijo.

Štrene oblakov z omoti hrepenenja
utrujeni valijo svojo težo
skozi neizmerno prostornino,
razžarjeni v plesu vetra,
prepleteni s pripovedkami o zvezdnih nočeh,
z voljo in instinktom skrbi za travne bilke.

Slišim njihovo dobrikajoče prišepetavanje,
da so zavest ljubeče pozornosti,
ko odžejajo lubenico in kačjega pastirja.
Čisto goli se prepuščajo smislu,
da operejo nebo z naletavanjem dežja.

Poševna ploha je pomembnejša
od ljubezenskih pisem,
sonce je pomembnejše od zdravil,
ki se prodajajo v lekarni.
Zmeraj znova odgovarjajo drevesa
s šumenjem, da dež in sonce opravljata
končni smoter življenja, ko plane želja
po tem razkošju iz njihovih korenin.

www.tatjana-malec.si